S. Ž.
London - Knjige v Britaniji vsaj danes ni zasenčilo nič drugega, začuda pa se vnema razprava celo o na pogled malenkostni razliki v njenem naslovu. Še pred kratkim je veljalo, da bo na naslovljena The Journey (Potovanje), zdaj pa je z A Journey, pri čemer menda gre bolj za vsebinsko kot jezikovno vprašanje. Spomine, ki so že dolgo vzbujali veliko zanimanja, zadnje dni pa sprožali tudi veliko vznemirjenja predvsem med laburisti, so torej izdali ob pravem času. Zajetni honorar bo Blair poudarjeno namenil skladu za pomoč britanskim vojakom, poškodovanim v Iraku.
V Britaniji padli politiki ponavadi napišejo tudi spomine, le da te knjige večinoma obležijo brez večjega odmeva; po zadnjih spremembah, ko zlasti med laburisti še vedno frči perje zaradi majskega volilnega poraza, dobivajo novo priložnost tudi spomini. Najprej je politično javnost (pa tudi same laburiste) sredi poletja razburil vidni politik Peter Mandelson, ljudi pa že zanima, kako bo s političnimi tekmeci v kratkem obračunal donedavni premier Gordon Brown, toda pravo golido umazane vode na njegov račun sta zlila prav omenjena spominopisca.
Še bolj neprijetno, nemara tudi bolj neprizanesljivo je tisto, kar o Brownu piše njegov predhodnik Blair, predvsem seveda zato, ker mu je bil najprej obljubil, naposled pa pred nekaj leti še prepustil vodstvo stranke in nazadnje premierski položaj, ta pa je oboje tudi že zapravil. Do domačega političnega prizorišča je Blair zelo neprizanesljiv, le da naslednika Browna opisuje tudi kot »težavnega in neznosnega človeka«. V resnici je bilo tudi tako, da se je moralo slabo končati - začenši s sporno britansko vlogo v Iraku in Afganistanu, pri čemer je Brown samo nasledil Blairovo politiko, ki so ji številni Britanci že dolgo prej nasprotovali. A za Blaira je očitno kar Brown kriv kar za vse slabo, kar se je zadnje čase pripetilo Britancem.
Še pred izidom spominov so zadnje dni britanske časnike, predvsem pa njihove spletne strani polnili sestavki o domnevoma najbolj žgečkljivih podrobnostih, nekdanjemu premieru so dali obilo prostora in časa za intervjuje v Guardianu, BBC in še marsikje.
Če nekoliko pobrskamo po teh odmevih in izvlečkih, je mogoče brez težav opaziti, da se velik del spominov vrti okoli vojne v Iraku in sploh britanskega angažmaja v širši regiji. Izbrani odlomki opisujejo, kako Blair objokuje vojake in civiliste, ki jih je pogoltnila vojna v Iraku, kljub temu pa še vedno meni, da sta bila upravičena tako invazija v Irak kot tudi zrušitev Sadama Huseina.
Odločitev, da se spusti v to vojno, ostaja tako najbolj sporna Blairova dediščina tudi potem ko pravi, da na podlagi tega, kar vemo danes, še vedno verjame, da bi bilo »za našo varnost bolj nevarno pustiti Sadama Huseina na oblasti kot pa to, da smo ga odstranili, pa tudi, da bi bilo ne glede na sedanje tragične razmere verjetno še huje, če bi Sadam in njegovi sinovi lahko še naprej obvladovali Irak.« »Zato ne morem obžalovati odločitve za to vojno,« še enkrat poudarja Tony Blair.