Tiskane izdaje
Čurin sicer sklepa, da so pri avstralski fundaciji do številke, ki jo navajajo, prišli s črpanjem podatkov iz poročil o kršenju pravic delavcev pri nas. Tovrstne kršitve da sicer lahko vsebujejo nekatere elemente trgovine z ljudmi, vendar jih v pravnem smislu v Sloveniji nismo obravnavali kot kazniva dejanja iz tega naslova. Do številke 7000 in več žrtev suženjskega ravnanja bi tako po njegovih besedah lahko prišli le v primeru, če bi suženjstvo definirali v širšem ekonomsko-družbenem kontekstu, v ozki pravni opredelitvi trgovine z ljudmi pa to, tako Čurin, ni verodostojen podatek.
Ljudje k delodajalcu že pridejo 'vklenjeni'
Marko Tanasić iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pa je povedal, da sicer ne pozna primerov suženjstva pri nas, so pa v preteklosti obravnavali primere z elementi prisilnega dela. »Pri klasični trgovini z ljudmi je potrebna prisila, ljudje pa v nekaterih primerih k delodajalcu že pridejo 'vklenjeni', zasužnjijo jih razmere, v katerih so se znašli,« pravi Tanasić. Kot je še pojasnil, se srečuje tudi s takšnimi delodajalci, katerih vest bi zlahka prenesla tudi klasične oblike suženjstva. »Socialni čut in empatija izginjata iz družbe, vse bolj sledimo načelu človek človeku volk.«
Nanj se obračajo predvsem tuji delavci, ki niso dobili zasluženega plačila, delodajalci pa na njihova poizvedovanja odgovarjajo zgolj z obljubami. »Tu gre za primer palice in korenčka, a je ta palica vedno daljša. Podaljšuje se tako, da človek najprej ne dobi ene plače, nato druge ..., delavec pa kljub vsemu upa, da bo naposled prišel do poštenega plačila,« pravi Tanasić. Ko jih vpraša, zakaj vztrajajo, mu pogosto odvrnejo, da za njimi stoji armada brezposelnih, ki so vedno pripravljena vskočiti na izpraznjeno mesto.
Da je izkoriščanje migrantskih delavcev trgovina z ljudmi, je prepričana tudi vodja društva Ključ Katjuša Popovič: »Največji problem z migrantskimi delavci je ta, da se jih ne obravnava v okviru trgovine z ljudmi, obravnava se jih samo z vidika delovnopravne zakonodaje.« Pojasnila je, da je problem tudi ta, da se delavci ne prepoznajo kot žrtve, ampak se vidijo izključno kot ogoljufane zaposlene, ki niso dobili obljubljenega plačila. »Mislim, da je država odgovorna za to, da preganja tiste, ki jih izkoriščajo, ki jih ne plačajo,« je povedala.
Pred 12 leti v Sloveniji ni bilo prisilnih beračev
Katjuša Popovič je še pojasnila, da so sicer v Sloveniji zaznali vse oblike trgovine z ljudmi, razen trgovanja z organi: »Gre za prisilno prostitucijo, prisilno delo in prosjačenje.« Slovenija je predvsem tranzitna država, je pa tudi država destinacije za spolne sužnje, v manjši meri tudi država vira. Katjuša Popovič pravi, da slovenski državljani postajajo žrtve vseh oblik izkoriščanja, društvo Ključ pa največkrat obravnava ženske, prisiljene v prostitucije. Vse bolj pogosto so med njimi tudi mladoletna dekleta, stara med 14 in 17 let.
Težava pri odkrivanju in pregonu tovrstnih dejanj je tudi ta, da se pogostokrat dogajajo za štirimi stenami ter da se storilci vedno znova naučijo, kako pretentati sistem. »Vedo kaj morajo storiti, da jih ne odkrijejo, da prekrijejo materialne dokaze,« je povedala Popovičeva. Pojavljajo se tudi vedno nove oblike izkoriščanja in sužnjelastništva. »Pred 12 leti ni bilo prisilnih beračev, z odprtjem meja in Schengenom so se te stvari precej spremenile,« je še povedala.
