Tiskane izdaje
Berlin – Za državo, v kateri se vse vrti okrog avtomobilov in velja za eno največjih gospodarskih velesil sveta, ima Nemčija ponekod presenetljivo slabe ceste. Ministrski predsednik dežel Schleswig-Holstein Torsten Albig zato predlaga enkratni davek za lastnike osebnih vozil.
Davek na bencinsko in dizelsko gorivo tudi nemška država porabi drugod, o cestninah pa se še prepirajo; če bodo veljale le za tujce, kot bi rade vladajoče konservativne stranke, ne bodo zadoščale za popravila vse bolj razpadajočih nemških cest.
Zelo verjetno je, da tega sploh ne bo dopustila evropska komisija, nemška koalicija unije CDU/CSU in socialdemokratov pa namerava večino proračunskega presežka porabiti za višje pokojnine in nekatere druge socialne izdatke. Kaj naj torej naredijo tisti, ki jih skrbi za nemške ceste? Premier dežele Schleswig-Holstein predlaga posebni sklad z nazivom »popravilo Nemčije«, v katerega bi prispevali vsi lastniki osebnih vozil, vlada pa bi se zavezala, da bo šel ves denar za ceste.
Nemčija je zadnji dve desetletji veliko vlagala v infrastrukturo, a predvsem v novih vzhodnih deželah, kjer je veliko dediščine Nemške demokratične republike s cestami, mostovi in hišnimi pročelji izviralo iz prve polovice dvajsetega stoletja. Ob združitvi je bilo videti, kot da so v NDR preskočili tudi vsa popravila, in denar za infrastrukturo se je začel stekati na vzhod ter v prometne povezave z njim, tudi avtocestne in železniške.
V številnih zahodnih občinah in deželah so medtem ustavili popravila svoje infrastrukture in po nedavni raziskavi agencije Infas se 80 odstotkov državljanov pritožuje zaradi lukenj v asfaltu ali neosvetljenih ulic, v majhnih mestih celo 95 odstotkov. Pri Deutsche Verkehrsforum (DVF) so izprašali še kolesarje; podoba je tudi na kolesarskih stezah slaba, mnoge zaradi drevesnih korenin ali neenotnega tlakovanja dobro pretrese vožnja po njih.
Še nevarnejši so nekateri avtocestni mostovi. Ko so leta 1972 v deželi Schleswig-Holstein zgradili most na avtocesti številka sedem pri mestu Rade, so mu napovedovali stoletno trajanje, celo po lanskih obsežnih popravilih zaradi odkritja obsežne škode pa mu strokovnjaki napovedujejo le dvanajstletno življenjsko dobo.
Ne preseneča, da prav ministrski predsednik te dežele zdaj predlaga poseben sklad za popravila cest, ki bi ga polnili lastniki osebnih vozil, a mnogi drugi politiki soglašajo, da je treba ukrepati. Sredstva, ki jih je za infrastrukturo namenila nova nemška vlada, so za strokovnjake le kaplja v morje.
Zakaj ne bi vlada uvedla cestnin tudi za osebna vozila, kakršne poznajo mnogi v Evropi in ki bi lahko učinkovito napolnile lonec za popravila cest? Pri bavarski CSU so med predvolilno kampanjo obljubili, da bodo takšne cestnine plačevali le tujci, ki zdaj res čezmerno uporabljajo nemške avtoceste in pomagajo ustvarjati številne zastoje, a si je le težko predstavljati, da bi takšno diskriminacijo drugih državljanov EU dovolila evropska komisija. Komisar za energetiko Günther Oettinger je že predlagal, da bi cestnine poenotili kar na ravni EU, in to za vse: »Nimamo več mejnih kontrol, zato bi bilo groteskno, če bi dobili osemindvajset različnih cestninskih sistemov.« Tako zbrani denar ne bi šel v proračun EU, ampak nazaj k državam članicam, meni Oettinger in poudarja, da nemške predloge o cestninah za tujce kritično ocenjuje tudi pristojni prometni komisar Siim Kallas.
»Gospod Oettinger naj se raje dobro odpočije v Arlbergu, namesto da se gre evropskega nadučitelja,« je besede evropskega komisarja iz sestrske CDU zavrnil generalni sekretar bavarske vladajoče stranke Andreas Scheuer, najbrž jezen tudi zato, ker je Oettinger v intervjuju za časopis Welt am Sonntag okaral politike bavarske CSU, da bi brez evropskega skupnega trga mnogi na Bavarskem izdelani avtomobili tam rjaveli. »Toda Bavarci vedno potrebujejo koga, od kogar se lahko omejujejo, prej so bili to Prusi, zdaj je EU.« Iz najjužnejše nemške dežele prihaja tudi zvezni minister za promet Alexander Dobrindt, ki zdaj išče kvadraturo kroga nemških cestnin le za tujce.
Nemci pa bodo seveda morali najti rešitev za svoje ceste, in to ne le zaradi prometnih in gospodarskih razlogov. Že ponarodeli »Autobahn« je vsaj tam, kjer še niso omejili hitrosti, sinonim za svobode željno nemško dušo in ljubezen do njihovih močnih avtomobilov, starejši pa se še spominjajo časov, ko je prometni minister vsakemu Nemcu obljubil manj kot petnajstminutni dovoz do prve avtoceste.
