Nemci vse bogatejši: Delo nekatere bogati, druge komaj preživlja

Berlin – Lani ob tem času je raziskava ECB presenetila z razkritjem, da imajo povprečni Nemci veliko manj osebnega bogastva kot povprečni Ciprčani, Grki in nekateri drugi evrski prijatelji, ki so jih v dolžniški krizi reševali z milijardnimi varščinami. Zdaj nemška Bundesbank razkriva, da jim vendarle ne gre tako slabo.

V zadnjem četrtletju lani se je skupno nemško premoženje, merjeno v prihrankih, vrednostnih papirjih, bančnih in zavarovalniških varčevanjih, povečalo za skoraj osemdeset milijard evrov in s tem doseglo rekordnih 5,15 bilijona evrov, poročajo iz nemške Bundesbank. Te mogočne številke pa skrivajo nekaj zank, tako kot so jih lanske v režiji Evropske centralne banke, ki so z neupoštevanjem najrevnejših in najbogatejših sicer pravičneje ocenile bogastvo vse družbe, a niso prikazale vseh socialnih razlik. In tudi z velikimi dobički, ki so jih Nemci nakopičili lani ter jih kopičijo še naprej, nekateri pridobivajo veliko več kot drugi. Več kot polovico novega bogastva so ustvarili na borzah, velikanska večina Nemcev pa se tem izogiba in svoj denar še vedno hrani na bančnih računih z minimalnimi obrestmi. Podoba je v resnici še slabša, ker pri Bundesbanki niso upoštevali nepremičnin in umetniških del, s katerimi bi se značilna Hans in Haike izkazala še slabše od svojih bogatejših sosedov.

Brez podleganja

Nekatere druge raziskave kažejo, da kar dve tretjini Nemcev nimata denarnih skrbi in velikanska večina – 85,9 odstotka – ima svoje izdatke in prihodke pod nadzorom. Ali to pomeni, da pedantni Nemci samo bolje preračunavajo svoje finančne možnosti in so zadovoljni tudi zato, ker se ne vdajajo skušnjavam prevelikega zapravljanja in zadolževanja? Morda, v primerjavi s številnimi drugimi evropskimi državami je v Nemčiji tudi brezposelnost majhna in psihologi potrjujejo, da je lastni zaslužek eden pomembnih dejavnikov osebnega zadovoljstva. V nasprotju s kritiki, ki trdijo, da je vse manj »pravih« delovnih mest, statistike kažejo, da je velikanska večina delovnih mest, pridobljenih v preteklih petih letih, s polnim delovnim časom.

Pri združenju socialnih in negovalnih organizacij Paritätische Gesamtverband kljub vsemu ocenjujejo, da je tudi revščina na rekordni ravni z 15,2 odstotka vseh državljanov, ki dobivajo manj kot šestdeset odstotkov medianskega povprečnega osebnega dohodka. Pri kölnskem institutu IW odgovarjajo, da vsak šesti uradno priznani revež premore premoženje v delnicah, bančnih varčevanjih ali nepremičninah, od katerega bi lahko, če bi ga prodal, živel najmanj deset let, in podatki OECD kažejo, da so v Nemčiji – tako kot v Avstriji in Švici – socialne razlike celo manjše od evropskega povprečja. Od tistih, ki takšnega premoženja nimajo, pa so najbolj ogroženi brezposelni in samohranilke ter samohranilci, kar dokazuje, da mnoge še posebno prizadenejo okoliščine, v katerih so se znašli. Številni nemški brezposelni so nezaposljivi, družba pa tem ponuja premalo tako imenovanih služb za en evro, pri katerih zaposlenim, čeprav so sposobni delati le nekaj ur na dan, socialne službe plačujejo vse stroške ter dodajajo majhno plačo.

Strokovnjaki se bojijo, da tem ne bodo pomagali niti najnovejši ukrepi konservativne socialdemokratske koalicije kanclerke Angele Merkel, kot so uvedba najnižje zajamčene plače ter možnost zgodnjega upokojevanja, ampak jim bo treba trg dela odpreti z nekonvencionalnimi metodami, tudi s psihološkim spremljanjem.

Delo bogati

Delo tudi v Nemčiji ministrice za delo in socialo Andree Nahles še vedno velja za najpomembnejši način povečevanja osebnega bogastva. Številni ekonomisti poudarjajo, da si zdaj veliko več bogatašev denar prisluži s svojim delom kot v preteklosti, ko je bila dediščina ena najpomembnejših virov bogatenja. Zagovorniki takšnih tez poudarjajo, da bo tistim, ki opravljajo le preprosta dela brez primerne izobrazbe, v prihodnosti še težje, saj bo številna takšna delovna mesta odpravila avtomatizacija. Tem mnenjem nasprotuje francoski ekonomist Thomas Piketty, ki je v knjigi Kapital v 21. stoletju postavil tezo, da je kopičenje kapitala povsem arbitrarno določeno, merljiva naj bi bila le produktivnost delavcev. S tem je sprožil nov in neznanski plaz razmišljanj o bogastvu in revščini v razvitih družbah.