Tiskane izdaje
Berlin – Grki, ki za številne težave krivijo Nemčijo, bodo morda zadovoljni. Iz Aten je slišati zahteve po gigantskih odškodninah za nemške zločine iz druge svetovne vojne.
Aprila leta 1941 so nemški in italijanski vojaki napadli tudi Grčijo. Nad atensko Akropolo so zahrumeli nacistični bombniki in grško ljudstvo je skoraj štiri leta zasedbe plačalo s številnimi žrtvami. Mnogi Grki bi radi videli, da bi Nemčija, ki ji pripisujejo soodgovornost za svoj težavni spopad z evrsko krizo, plačala vsaj za stare grehe.
So vojne odškodnine sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne sploh še mogoče? V Grčiji mnogi mislijo, da so. Tudi časopis To Vima poroča o »nacionalnem svetu za terjanje nemških vojnih dolgov do Grčije«, ki preučuje načine za njihovo pridobitev. Številke, ki jih omenjajo, segajo od sedemdeset milijard evrov do 160 ali celo petsto milijard, kar je za ene veliko, za druge pa ne. Generalni sekretar organizacije Stefanos Linaios pravi, da Grčija med vojno ni utrpela le visoke materialne in človeške škode, ampak tudi krajo več kot 8000 arheoloških izkopanin ter umetniških del, finančno pa so morali podpreti tudi nemške vojaške enote v Afriki. »Nemci so tedaj zasegli 51 odstotkov vsega našega dohodka,« je za časopis Die Welt povedal Linaios.
Številni Grki verjamejo, da je povojni nemški gospodarski čudež omogočila prav velikodušnost zavezniških zmagovalcev. Ne le da je Nemčija dobila ugodna ameriška posojila za obnovo in razvoj, ampak so naslednici nacističnega režima odpustili tudi večino vojnih odškodnin, zato je cena, ki jo morajo sami tudi zaradi nemškega vztrajanja plačati v evrski krizi, za mnoge nesprejemljiva. Del javnosti celo misli, da na njihovih plečih samo rešujejo tuje banke, in zato ne vidi razloga, zakaj ne bi Nemčija plačala vsaj za pretekla grozodejstva.
2 plus 4
Zgodovinarji o tem niso tako prepričani. Res so zavezniki po drugi svetovni vojni sklenili, da Nemčije tako kot po prvi svetovni vojni ne bodo kaznovali z vojnimi odškodninami, a so dobro vedeli, zakaj so se tako odločili. Prav finančni mlinski kamen, ki ga je weimarski republiki okrog vratu obesila versajska pogodba, je olajšal vzpon nacistov Adolfa Hitlerja. Londonski dogovor iz leta 1953 je zato pomaknil ureditev vojnih odškodnin do podpisa mirovnih pogodb, kar se je lahko zgodilo šele po padcu železne zavese in uresničitvi nemške enotnosti. Leta 1990 so se vse štiri zmagovalne države strinjale, da bodo namesto mirovnih pogodb podpisale pogodbo 2 plus 4, po prepričanju nekaterih prav zato, da bi se izognili zahtevam po vojnih odškodninah.
Zgodovinarji dodajajo, da je s tem soglašala tudi Grčija. To se je zgodilo pred evrsko krizo, zdaj pa mnogi Grki – pa tudi številni mednarodni ekonomisti – verjamejo, da plačujejo preveliko ceno za njeno reševanje. Drugi menijo, da je kriza samo razkrila, koliko nad svojimi možnostmi je evrsko desetletje živela egejska država. Namesto spopada s korupcijo, nesposobnostjo pobiranja davkov, zanemarjanjem gospodarskega razvoja in podobnim je po njihovem mnenju laže iskati tuje krivce. Ali pa domače: januarja je grška vlada vložila obtožnico proti nekdanjemu voditelju neodvisne statistične službe Elstat, ki je leta 2009 razkril prirejanje uradnih podatkov o zadolžitvi. »Preganjajo me, ker nisem prirejal statistike,« je prepričan Andreas Georgiu.
V primeru vojnih odškodnin pa za Grčijo ne govorijo niti dosedanja izplačevanja. Pariška konferenca ji je dala pravico do 4,5 odstotka materialnih odškodnin Zvezne republike Nemčije in 2,7 odstotka drugih oblik odškodnin. Zgodovinar Heinz A. Richter je za nemške medije pojasnil, da je Bonn res pripravil industrijske stroje in drugo blago v vrednosti petindvajset milijonov dolarjev, kar bi danes stalo dve milijardi evrov. A te dobrine nikoli niso prispele do Grčije, čeprav so del že naložili na ladje, tudi zato, ker je tam divjala državljanska vojna. Po letu 1960 se je Nemčija s 115 milijoni mark oddolžila civilnim žrtvam nacističnega terorja, zaradi česar se je Grčija obvezala, da ne bo novih individualnih tožb. Haaško sodišče je lani res presodilo, da prebivalci vasi Distomo, v kateri so nacisti divjali še posebej morilsko, nimajo pravice do nekaj več kot 37 milijonov evrov.
Tudi zgodovinar Richter verjame, da velik del nemškega denarja ni dosegel žrtev in njihovih sorodnikov, a če je poniknil v labirintih grške birokracije, za to ni kriva Nemčija. Če bo Grčija kljub temu zahtevala nove vojne odškodnine, to po prepričanju nemških komentatorjev pogojujejo notranjepolitični motivi: politične elite raje vidijo, da se ljudstvo jezi na Nemčijo kot pa nanje, čeprav bi zahteva po vojnih odškodninah nedvomno močno obremenila odnose med Grčijo in Nemčijo. Nemški mediji poročajo, da si je tudi zato pravico do končne odločitve vzel sam ministrski predsednik Antonis Samaras.
