Peter Žerjavič, Berlin
Berlin - Sin Ismaila Yozgata je ena od vsaj desetih žrtev morilskega pohoda razvpite neonacistične celice iz Turingije. Njeno jedro, Uwe Böhnhardt in Uwe Mundlos, sta v letih 2000-2007 usmrtila osem Turkov, Grka in policistko. Celico so odkrili konec lanskega leta, bolj ali manj po naključju.
Avtodomu z Mundlosom in Böhnhardom so se, potem ko sta oropala banko v Eisenachu, približali policisti. Zaslišali so se streli, v vozilu sta bili le še njuni trupli. Tretja članica skupine Beate Zschäpe je zažgala stanovanje, v katerem so živeli, in se nekaj dni pozneje vdala policiji.
Klobčič se je začel odvijati. Skrivnostna serija usmrtitev z enakim orožjem, ki jo je policija pripisovala obračunom v priseljenskem podzemlju (komisija, ki se je ukvarjala z zločini, je bila poimenovana »Kebab umori«), je dobila skrajni desničarski predznak. Na dan je prišel videoposnetek, na katerem skupina, poimenovana Nacionalsocialistično podzemlje (NSU), opisuje in utemeljuje svoje zločine. Vsi trije skrajneži, ki so bili neposredno vpleteni v zločine, so bili stari znanci policije. V devetdesetih letih, preden so poniknili v podzemlje, so se ukvarjali z njimi.
Semiya Simsek je ganljivo opisala, kaj je najbolj bolelo svojce žrtev. Njen oče, prodajalec cvetja, je bil leta 2000 prva žrtev morilske celice. Družina je žalovala, ne da bi sploh vedela, kaj je bilo v ozadju zločina. »Ves čas so sumili, da je bil storilec nekdo iz družine ali da je bil moj oče zločinec, preprodajalec mamil,« je povedala. Navsezadnje je bila na muhi preiskovalcev tudi njena mati. Da so bili storilci neonacisti, Simsekove ne pomirja. Čedalje bolj se sprašuje, ali je sploh še doma v Nemčiji, kjer je se je rodila, odraščala, izšolala.
Nemčija se je danes kot država poklonila žrtvam. Opoldne so se na njih spomnili z minuto molka v podjetjih, šolah, državnih službah... Pred predstavniki družin usmrčenih je na osrednji slovesnosti v berlinski Koncertni hiši, ki se je je poleg celotnega državnega vrha udeležilo več kot tisoč gostov, nastopila nemška kanclerka Angela Merkel. Svojce žrtev je v imenu države prosila za odpuščanje za napačne sume. »Ta leta so za vas morala biti môra brez konca,« je povedala. Obljubila je, da bo narejeno vse za osvetlitev neonacističnih zločinov.
Merklova si je postavila vprašanje, kako so storilci postali, kar so bili. »Kdo ali kaj vpliva na takšne ekstremiste?« Nestrpnost in rasizem da se ne izražata šele v nasilju. Nemce je pozvala, naj bodo bolj pozorni na skrajno desničarstvo. Prej da si skoraj nihče ni predstavljal, da je kaj takega sploh mogoče. Zločini neonacistične celice so po njenih besedah sramota za Nemčijo, kaj takega se ne bi smelo nikoli ponoviti. Pojasnila je, da je nemška blaginja zasluga odprtosti v svet in da tudi priseljenci postajajo obraz Nemčije.
Varuhi ustave
slepi na desno oko
Glede serije zločinov je najbolj kočljivo, da je povsem odpovedal represivni aparat. Čeprav je trojica, ki je pred več kot desetletjem odšla živet v ilegalo, imela ekstremistične dosjeje, serije usmrtitev priseljencev ni nihče povezal z njimi. Še več, trojica se je več kot desetletje skrivala sredi Nemčije, brezskrbno so potovali na počitnice na Baltik, brez večjih težav so si lahko priskrbeli vse za življenje v podzemlju... Zlasti služba za varstvo ustave je tarča kritik, da je (bila) slepa na desno oko, saj po drugi strani veliko energije posveča nadzoru in preganjanju skrajnih levičarjev.
Po razkritju ozadja zločinov kriminalisti proučujejo trojico z veliko natančnostjo. Vzeli so, denimo, sledi z dveh mačk, ki jih je imela Zschäpejeva. Za zapahi je še enajst ljudi, ki bi utegnili biti vpleteni v zločine NSU vsaj kot pomagači. Po razkritju zločinov se je v Nemčiji spet začela razprava o prepovedi skrajne desničarske stranke (NPD), ki ima svoje poslance v parlamentih dveh zveznih dežel na vzhodu. Kar nekaj je namreč znamenj, da je NPD vsaj posredno povezana s skupinami neonacističnih skrajnežev.
Tudi v zvezni kriminalistični službi (BKA) pozorno spremljajo položaj na skrajni desnici. V eni od tajnih analiz razmer so po pisanju Spiegla ugotavljali, da je mogoče pričakovati umore, ki bi jih izpeljale majhne skupine skrajnežev ali fanatični posamezniki. Cilj da ne bi bili le priseljenci, marveč tudi javne osebnosti, ki so dejavne v bitki proti skrajnemu desničarstvu in so na spletu že tako tarča neonacističnih napadov. Primer Andersa Breivika na Norveškem da je po oceni BKA pokazal, kako nevarni so lahko fanatični posamezniki in kakšno škodo lahko povzročijo.