Nemčija: Moralna avtoriteta Evrope

Berlin – Ob obletnici zavezniškega izkrcanja v Normandiji je lahko pozabiti, da se je Nemčija še pred nekaj meseci bala obtožb današnjih prijateljev na račun prve svetovne vojne, ki so jo tudi pomagali zakuhati v Berlinu. Po ruski priključitvi Krima so razmerja v Evropi spremenjena do nespoznavnosti, zato današnjim agresorjem levite bere prav Nemčija.

Ob robu obeleževanj sedemdesete obletnice Dneva D je s pomočjo francoskega predsednika Françoisa Hollanda prav nemška kanclerka Angela Merkel združila ruskega predsednika Vladimirja Putina in novega ukrajinskega voditelja Petra Porošenka. Nasprotnika sta napovedala pogovore o premirju ter gospodarskih posledicah krize, pa čeprav Porošenko zahteva vrnitev Krima ter konec ruske podpore upornikom na vzhodu države.

Obletnica izkrcanja zavezniških sil v Normandiji, ki je pomenila začetek konca Hitlerjevega Tretjega rajha, jasno kaže globoko spremenjena razmerja v Evropi. Redki še živi veterani tistega usodnega dne bi morda pričakovali levite na račun naslednice države, ki je z napadom na Poljsko Evropo in svet potegnila v grozljivo morijo. Zdaj pa z moralno avtoriteto nastopa nemška voditeljica, predsednik Rusije, ki je v okviru Sovjetske zveze v drugi svetovni vojni žrtvovala milijone, pa je skorajda izobčenec. Prva žrtev nacizma Poljska se tako boji nove ruske agresije, da skupaj z baltskimi državami prosi za tuje vojake na svojih tleh, Radoslaw Sikorski pa je po svoji oceni prvi poljski zunanji minister, ki se nemške neaktivnosti bolj boji od nemške moči.

Iskren odnos do zgodovine

Za takšno povečanje svoje mehke moči se lahko Nemčija zahvali svoji gospodarski moči, a tudi iskrenemu odnosu do svoje zgodovine. Tudi v tej državi nekateri še vedno prisegajo na nekdanjo grozljivo diktaturo, po letih povojnega obotavljanja pa uradna Nemčija ne poskuša več opravičevati starih zločinov. Šolarjem posredujejo neolepšano preteklost in mediji javnosti nenehno predstavljajo nekdanje zločine. Tudi Nemčija ni brez grehov, saj so neonacistični morilci podzemne trojke NSU skoraj desetletje nemoteno ubijali priseljence, ta država pa morda edina od napadalk iz druge svetovne vojne neusmiljeno obračunava z izkrivljeno resnico svojih očetov in dedov.

Mnogi zahodni komentatorji verjamejo, da tega niso naredile niti nekatere od zmagovalk druge svetovne vojne. Veliko Britanijo je na slavnostnih predstavljal tudi princ Charles, ki je Putinovo obnašanje primerjal s Hitlerjevim, aneksijo Krima pa je z nacističnim zavzetjem Sudetov primerjal že nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. Številni nemški državljani in politiki še poskušajo razumeti predsednika Putina, ob uradnem ruskem poudarjanju antifašizma pa nemški mediji glasno opozarjajo tudi na ruska preganjanja istospolnih in drugače mislečih ter navajajo, da je nemška skrajna desnica iz ruskega političnega besednjaka vzela za svojo besedo »liberast«: psovko, ki združuje liberalce in pederaste.

Odvračanje Evrope

Je Vladimir Putin zdaj ugotovil, da je rožljanje z domnevnim fašizmom svojih nasprotnikov tvegana stvar v času, ko zahodni kritiki avtoritarne elemente pripisujejo prav njemu? Morda je ruski predsednik med nedavnim obiskom na Kitajskem samo ugotovil, da z davljenjem Ukrajine odvrača prav tiste, ki s kupovanjem ruskega plina finančno podpirajo njegovo državo in oblast. Kitajsko vodstvo, ki tudi samo doma ne dovoljuje oporečništva, v južnokitajskem morju pa preizkuša mednarodni status quo, v ukrajinskem sporu res ostaja nevtralno, verjetna naslednja svetovna gospodarska supersila pa očitno zna prevladati v pogajanjih z gospodarsko veliko šibkejšo Rusijo. Med sklepanjem 400 milijard dolarjev vrednega dogovora o dobavljanju ruskega plina Kitajski niso objavili natančne cene, po kateri bodo Rusi prodajali novim partnerjem, kar je za mnoge analitike znamenje, da dogovor morda ni tako zelo ugoden za Rusijo. Ta z odvračanjem Evrope izgublja tudi dosedanjega partnerja pri modernizaciji gospodarstva.

Kanclerka Angela Merkel v sedanji krizi sicer trdno stoji na strani nove ukrajinske vlade, a igra tudi na skupne interese nasprotnikov, kar že samo po sebi veliko pove o prelomnem položaju Nemčije sedemdeset let po začetku zavezniškega obračuna s Hitlerjevo Nemčijo. Medtem ko se zmagujoče države kot Velika Britanija umikajo v osamo ali se kot Francija ne znajo izviti svojih šibkosti, nekdanja poraženka poskuša skrbeti za interese vse Evrope.