Nemiri v Burmi: odkrivanje formule sobivanja med budisti in muslimani

Peking – Burmanska zvezna država Rahine (Arakan) si obupno prizadeva vzpostaviti mir: tik pred zgodovinskim potovanjem Aung San Su Kji po Evropi etnično nasilje v njeni državi postavlja stara vprašanja in zahteva nove odgovore.

Kmalu za tem, ko je inštitut za ekonomijo in mir (IEP) objavil najnovejši indeks miru, po katerem lahko sklepamo, da je svet leta 2012 nekoliko manj bojevit kakor v zadnjih dveh letih, je v Burmi izbruhnilo krvavo nasilje, ki je uničilo na novo ustvarjeno podobo etnične enotnosti in notranje stabilnosti te države. IEP že šest let spremlja stanje globalnega miru, ta teden pa je z olajšanjem ugotovil, da se tveganje za začetek novih vojaških spopadov vendarle zmanjšuje. Razmere so se najbolj izboljšale na azijsko-pacifiškem območju, med drugim zato, ker se je končala državljanska vojna na Šrilanki, Butan pa se je prvič uvrstil med prvih dvajset držav na seznamu najmirnejših držav sveta.

Žal pa to ne velja za vse dele azijske celine. Burmanski predsednik Thein Sein je v nedeljo razglasil izredne razmere v zvezni državi Rahine (pred tem se je imenovala Arakan), kjer je spor med budisti in muslimani prerasel v krvave spopade, med katerimi je umrlo vsaj 17 ljudi. Razmere so že tako neobvladljive, da je v torek OZN začel umikati svoje humanitarne delavce iz oporišča v Maungdavu, ker ne more več zagotavljati njihove varnosti.

Zgodovinska pot 
Aung San Su Kji v Evropo

Spopadi so se zgodili tik pred zgodovinskim potovanjem vodje burmanske opozicije Aung San Su Kji v Evropo. V sredo se odpravlja v Švico, v soboto pa bo v Oslu končno prejela Nobelovo nagrado za mir, s katero so jo nagradili že leta 1991. Nato ji bo v Dublinu rokovski zvezdnik Bono izročil nagrado za človekove pravice organizacije Amnesty International. Medtem ko bo Aung San Su Kji vse do 26. junija nastopala v javnosti, pred zakonodajalci in državniki v Franciji in Veliki Britaniji, predstavljala razmere v Burmi in natančneje pojasnjevala, kaj vse lahko Evropejci upravičeno pričakujejo od tamkajšnjih sprememb, se bo zavedala, da bo za nasilje v burmanski državi Rahine zelo težko poiskati rešitev celo z njeno rahločutno politiko. Kdor koli bo vladal tej državi in kdor koli iz opozicije si bo prizadeval priti na oblast, bo moral odkriti formulo mirnega sobivanja tamkajšnjega budističnega in muslimanskega prebivalstva. In to takoj. Ime muslimanskega ljudstva Rohingja – pripadnikov tega ljudstva je približno 800.000 – izvira iz arabske besede »raham«, ki pomeni »sočutje«, večinsko budistično prebivalstvo pa do njih zelo redko občuti takšne občutke. Največkrat jih imajo za tujce in celo burmanska vlada jim noče podeliti državljanstva, zato večinoma veljajo za nezakonite priseljence iz Bangladeša. Vsi, ki se imajo za staroselce, brez zadržkov zatrjujejo, da so za njihove težave krivi pripadniki ljudstva Rohingja, in ko se zgodi tragedija, kakršno so prejšnji mesec zakrivili posiljevalci in morilci budističnega dekleta, hitro izgine budistična miroljubnost in sledi maščevanje.

Nekaj dni za tem, ko se je razširila novica, da so za zločinsko dejanje nad rahinskim dekletom odgovorni trije pripadniki ljudstva Rohingja, so iz avtobusa izvlekli deset muslimanov in jih linčali sredi ulice. Tako se je začela majhna lokalna vojna z velikanskimi posledicami za ugled vse države, še bolj pa bi nas moralo zanimati, ali bodo dogodki v zvezni državi Rahine upočasnili ali celo zaustavili politične reforme, ki jih je Burma šele začela izvajati. Po ulicah regionalne prestolnice Sitve so v zadnjih dneh jurišali možje, oboroženi z bodali in zašiljenimi bambusovimi palicami, ter razbijali drug drugemu domove, več tisoč ljudi pa se je poskrilo v templjih, šolah in policijskih postajah. »Zažigamo hiše Rohingjev, ker živijo blizu naše vasi, ponoči pa se zbirajo in nas napadajo,« je nasilje pojasnil nek rahinski staroselec. »Teroristi ostanejo teroristi,« je zapisal eden izmed udeležencev internetnega foruma. »Zato jih je treba ubiti.«

Za humanitarne delavce OZN pa je ljudstvo Rohingja ena najbolj ogroženih etničnih skupin na svetu, njeni pripadniki večinoma živijo v begunskih taboriščih v zelo slabih razmerah in nikoli in nikjer niso dobrodošli. Več kot polovica je nepismenih, ne morejo posedovati zemlje, pogosto jim primanjkuje osnovnih živil in prisiljeni so trpeti, ker nimajo lastne države. Kamor koli odidejo iz države Rahine, veljajo za nezakonite priseljence, in če jih oblast v državi, v katero se zatečejo, takoj ne deportira, jih delodajalci izkoriščajo kot sužnje. Frustriranost med njimi se povečuje iz roda v rod.

Medtem ko je bilo v Sitveju tudi v torek slišati strele, trgovine pa so ostale zaprte in ljudje skriti v svojih skrivališčih, je mednarodno skupnost seveda začelo skrbeti. Tudi ameriška državna sekretarka Hillary Clinton in urad vodje evropske diplomacije Catherine Ashton sta pozvala burmanskega predsednika Theina Seina in vse Burmance, naj s »premišljenimi« ukrepi umirijo nasilje v državi. Pred kratkim osvobojeni politični zapornik U Ko Ko Gji se je prestrašil »čustvenih odzivov« na spore in pozval svoje rojake, naj »umirijo strasti in razumsko rešujejo težave«.

Kako razvozlati vozel, nabit 
s čustvi in zavozlan z revščino

O etničnih sporih v državi Rahine bodo gotovo govorili tudi med srečanji Evropejcev z Aung San Su Kji. Sogovorniki jo bodo seveda spraševali, kako bi lahko demokracija razvozlala vozel, nabit z dolgo zadrževanimi čustvi in zavozlan z revščino, ki je skupna obema sprtima stranema. IEP je izračunal, da bi se svetovno gospodarstvo lani povečalo za devet tisoč milijard ameriških dolarjev (toliko je skupaj vredno nemško in japonsko gospodarstvo), če bi po vsem svetu živeli v miru. Koliko manjša bi bila revščina v Burmi, če budisti in muslimani ne bi sovražili drug drugega, je eno od vprašanj, na katera bo morala znati v prihodnje odgovarjati tudi Aung San Su Kji. Njeno potovanje po Evropi bo dokončno odpravilo poenostavljene predstave, v katerih Aung San Su Kji velja za simbol v ječi zaprtega dobrega, ki se upira zlobnim generalom. Odslej bo tudi njena politična modrost morala prestati več preizkušenj, ko si bo prizadevala za mir in med ljudmi poskušala vzbuditi sočutje.