Nemška socialdemokracija za vladni pomik na levo

Berlin – Nemška socialdemokratska stranka je doslej zavračala vladno sodelovanje z naslednico nekdanje vzhodnonemške komunistične partije, predsednik SPD Sigmar Gabriel pa zdaj o morebitnih prihodnjih partnerjih izjavlja: »Da, tudi s stranko Levice!«

V konservativni uniji CDU/CSU so ravno mislili, da pogajanja o še eni veliki koaliciji pod vodstvom Angele Merkel napredujejo, ko so jih Gabrielove besede postavile na trdna tla. Ni presenetljivo, da socialdemokratsko vodstvo razmišlja o morebitnih drugih partnerjih po koncu velike koalicije, ki je sploh še niso sklenili, saj v demokracijah vsaka stranka nenehno preverja svoje možnosti. Bolj šokantno je, da je predsednik SPD to povedal na glas in s tem morebitno sodelovanje s sedanjim izobčencem nemške politike postavil na popolnoma novo raven.

Brez iluzij

»Ne delajmo si nobenih iluzij!« je ob koncu svojega četrtkovega govora na pravkar zaključenem kongresu SPD sicer opozoril Gabriel, stranka Gregorja Gysija bi se morala najprej preleviti v »nedogmatično levico«. Morda so takšna razmišljanja tudi taktične narave, saj socialdemokratsko vodstvo pred morebitnim podpisom koalicije s CDU/CSU čaka glasovanje članov stranke, med katerimi mnogi niso naklonjeni sodelovanju s konservativci. Gabrielove besede bi lahko razumeli tudi kot pomirjevanje levega krila SPD, nekdanji pfalški ministrski predsednik Kurt Beck pa že napoveduje sodelovanje ustanov Friedricha Eberta in Rose Luxemburg, ki skrbita za ideološke in praktične smernice SPD in Levice. Načrt Sigmarja Gabriela je zato videti usmerjen dlje v prihodnost kot pa le do glasovanja slabega pol milijona članov SPD o morebitni veliki koaliciji.

Predsednik SPD se dobro zaveda, da so na zadnjih volitvah sicer dobili milijon in četrt več volilnih glasov kot pa leta 2009, a vseeno veliko manj, kot so pričakovali. Samo zato, ker je konservativna unija z odhodom FDP iz parlamenta izgubila svojo dosedanjo koalicijsko partnerico, lahko socialdemokrati v koalicijskih pogajanjih s CDU/CSU tako odločno uveljavljajo svoje politične programe. Gabriel ve, da so socialdemokrati izjemno uspešni na deželnih in lokalnih volitvah, na zveznih pa so nagovarjali predvsem razočarane dele družbe in bi se morali v prihodnje približati tudi tistim, ki verjamejo, da gre Nemčiji dobro.

Takšno približevanje politični sredini pa bi Gabriel očitno rad izvajal hkrati z nagovarjanjem morebitnih prihodnjih partnerjev na levici. Z njegovega stališča se to dvoje nikakor ne izključuje. Koalicijska pogajanja z Angelo Merkel mu že dajejo odlično platformo za združevanje reformne dediščine svojega mentorja Gerharda Schröderja, s katero se bolj kot on ponaša Angela Merkel. SPD vztraja pri najnižji zajamčeni plači v višini 8,5 evra na uro, zavzema se tudi za takšne reforme pokojninskega zavarovanja, da v starosti nihče ne bi trpel revščine, hoče tudi dvojno državljanstvo, več denarja za lokalne skupnosti in investicije v infrastrukturo in šolstvo.

Sigmar Gabriel lahko zahteva veliko, saj ve, da imajo leve stranke že zdaj večino v parlamentu, poleg tega pa je povsem mogoče, da Angela Merkel čez štiri leta ne bo več na voljo za vodenje svoje stranke in države. Ko je na začetku svoje politične kariere obračunavala s svojim mentorjem Helmutom Kohlom, mu je očitala predolgo vztrajanje na oblasti, in če je Kohl začel v očeh strankarskih kolegov in javnosti nazadovati med četrtim mandatom, je najbrž res mogoče pričakovati, da se bo Merklova v zasebno življenje umaknila po tretjem. V senci njenega mogočnega političnega drevesa pa še ni videti nikogar s karizmo dolgoletne kanclerke.

Nič več prepovedana tema

Takšnih političnih računic svojih morebitnih koalicijskih partnerjev se zdaj zagotovo zavedajo tudi pri CDU/CSU, a še ni jasno, kaj lahko sploh naredijo. Nekateri predlagajo, naj se njihova ustanova Konrada Adenauerja začne približevati zeleni Heinricha Bölla, finančni minister Wolfgang Schäuble pa SPD že opozarja, da je štirideset odstotkov volivcev soglašalo s konservativnimi programi. Pri CDU tudi vedo, da Levica za socialdemokrate ni nepopisan list, ampak so se vanjo zatekli številni nasprotniki sredinske usmeritve SPD ter da od politika formata Gregorja Gysija ni pričakovati, da se bo za vsako ceno podredil socialdemokratskemu diktatu. Nekdanjemu vzhodnonemškemu odvetniku poleg tega še vedno očitajo stike s komunistično službo državne varnosti in visoko političarko Levice Ruth Kampa. Če bodo socialdemokrati preveč pritiskali na levo, morda tudi ponovne volitve ne bodo več prepovedana tema, vsaj zdaj pa bi na njih kanclerka Merklova najbrž dobila še več glasov kot konec septembra.