Tiskane izdaje
Po svoje so bili tudi nemški liberalci, tako kot socialdemokrati in zeleni, žrtve višjih davkov, čeprav so v nasprotju z levosredinskima strankama sami zahtevali nižje. V štiriletni koaliciji s krščanskodemokratsko kanclerko Angelo Merkel jim jih ni uspelo uveljaviti in tradicionalni volivci so jim to globoko zamerili. Sami zamerijo kanclerki Merklovi, ki v nasprotju s predhodnikom Helmutom Kohlom ni poskrbela tudi za nekaj njihovih uspehov s svoje bogato založene mize. V prvem mandatu je dobro sodelovala tudi s socialdemokrati in se zdaj z njimi spet pogaja o veliki koaliciji, pred volilno pomočjo liberalcem pa so krščanske demokrate izučile deželne volitve na Spodnjem Saškem: zaradi velikodušnega podarjanja glasov FDP so izgubili deželno vlado.
Nekateri iščejo korenine liberalnega zatona celo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je FDP odvrnila od socialdemokratskega kanclerja Helmuta Schmidta in s tem omogočila vzpon krščanskega demokrata Helmuta Kohla.
Takšne teorije pozabljajo, da je FDP v teh letih dosegala pomembne volilne uspehe, zato je njene težave po prepričanju drugih analitikov povzročila prav liberalna nedejavnost. Najpomembnejše liberalne reforme na nemškem trgu delovne sile in drugod je izvedel socialdemokratski kancler Gerhard Schröder, ko se je SPD odrekla tej dediščini, pa si je zasluge za dober gospodarski položaj pripela kanclerka Merklova. S temi dilemami se bo zdaj ukvarjalo novo vodstvo, s strankinega vrha so se že poslovili gospodarski minister Philipp Rösler, kanclerski kandidat Rainer Brüderle in zunanji minister Guido Westerwelle. Porenski prvak Christian Lindner, ki je prevzel krmiljenje FDP iz zunajparlamentarne opozicije, pa bo moral obnoviti precej več od svojega lasišča, potem ko kaže bujne lase tam, kjer se je prej že začenjala pleša.
Da liberalna samokritika ne bo le kozmetična, je poskrbel tudi starosta FDP in nekdanji zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, ki je v Spieglu ostro napadel strankine evrodvomljivce. Genscher bi rad potlačil že zametke prepričanj, da bi se morala FDP pred volitvami bolj zgledovati po protievrski Alternativi za Nemčijo, ki je na zadnjih volitvah iz nič dobila le malenkost manj od njih in ji nekateri na prihodnjih volitvah napovedujejo še večje uspehe. Baden-württemberški politik Frank Schäffler, na katerega je letela Genscherjeva kritika, se ne čuti odgovornega za katastrofalen poraz: »Sočutnega liberalizma ne potrebuje nihče, to liberalno pravljico so pravkar zavrnili volivci.«
Strahovi in želje
Njegovi nasprotniki se bojijo, da se bo stranka s takšnimi stališči potisnila v smer avstrijskih svobodnjakov, ki sicer dosegajo velike volilne uspehe, a se po mnenju prepričanih Evropejcev za njimi vije rjavkasti vonj. Mnogi nemški liberalci bi raje ostali pri klasičnem liberalizmu z dodatki meščanskih prepričanj, ki so pravkar ostala na nemškem volilnem pogorišču, še posebej z nekaterimi političnimi elementi, s katerimi se bojujejo zeleni.
Priložnosti za predstavljanje alternativ bo dovolj, nekateri liberalci že zahtevajo nasprotovanje »planskemu gospodarstvu in centralizmu« v Evropi državljanskih pravic in svobode ter državnemu manipuliranju z denarjem. Prezadolženim bankam bi po njihovem morali omogočiti nadzorovane stečaje ter pomagati le varčevalcem, energetsko politiko pa vrniti na tržne temelje. »Ne potrebujemo nadzora osebnih podatkov ali kvot za ženske, država naj ljudem samo omogoča iskanje sreče, ne pa z zakoni določa, kaj to je,« se je v javnem pismu pritožil član stranke.
»Liberalizem ni konservativen, ampak hoče spreminjati svet, ni avtoritaren, ampak pomaga tistim, ki vodijo družbo k uspehu,« je v časopisu Die Welt zapisal Ulf Poschardt. FDP bi se morala otresti naziva stranke uveljavljenih elit in soustvarjati pogoje za več gospodarske in druge svobode tudi za start up podjetja in posameznike, za več konkurence, manj monopolov in subvencij. »Evropa kot celina priložnosti, kot je tako lepo opredelil filozof in liberalni strateg Christopher Gohl, bi dobila zrak za ekonomsko obnovo.« Zgodovinarji opozarjajo, da je nemški liberalizem pogosto začenjal znova, zaradi izpada iz parlamenta pa nemški FDP kaj drugega tudi ne preostane.
