Tiskane izdaje
Berlin – Vive l'Allemagne! Tak bi bil lahko neuradni slogan kampanje francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja. V predvolilni bitki rojakom napoveduje strukturne reforme po nemškem zgledu, zlasti prelomne korake iz časov kanclerja Schröderja, ki veljajo za temelj nemškega gospodarskega vzpona.
»Nemčiji ne zavidamo, hočemo jo posnemati,« je Sarkozy povedal danes v Elizejski palači, ko se je ob robu srečanja članov vlad obeh držav sestal s kanclerko Angelo Merkel. Govoril je o zavezništvu med Berlinom in Parizom, ki je preprečilo, da bi Evropa in skupna valuta končala v breznu finančne krize ... Da imata državi, vsaj navzven, enotna stališča glede ključnih vprašanj, s katerimi se sredi hude dolžniške krize spoprijema stara celina, je bilo videti samoumevno. Oba, denimo, že izgubljata potrpljenje z Grčijo.
Ali se bo »nemška« strategija francoskega predsednika obnesla, bodo pokazale spomladanske volitve. Za zdaj Sarkozyju ne kaže najbolje, njegov zaostanek za socialističnim kandidatom Françoisom Hollandom je precejšen. To je v Berlinu znamenje za preplah. Ne glede na Francozovo vihravost in trenja v odnosih z Merklovo v prvi fazi njegove vladavine je Sarkozyjev volilni uspeh jamstvo za nadaljevanje reševanja iz krize v območju evra po dosedanji poti. Drugačen razplet bi imel preveč nepredvidljive posledice.
Tako Hollande, denimo, zahteva vnovična pogajanja o fiskalnem paktu, ki je v očeh Merklove ključni korak v bitki proti dolžniški krizi. V socialističnem taboru igrajo na karto nacionalnega ponosa in z nezadovoljstvom opozarjajo, da je grande nation v odnosih z Nemčijo v povsem podrejenem položaju. Nemški model da je nesprejemljiv, saj se v skladu z njim izvozno usmerjena Nemčija krepi na škodo drugih evropskih držav. Naklonjeni so evrskim obveznicam in zavračajo varčevalno ihto v bitki proti dolžniški krizi.
V takšnih okoliščinah ni presenečenje, da si v kanclerskem uradu pred volitvami menda ne želijo tradicionalnega srečanja s francoskim predsedniškim izzivalcem. Po drugi strani je Merklova pripravljena veliko narediti, da bi Sarkozyju olajšala pot do zmage. Najprej se je postavila na njegovo stran v razpravah o uvedbi davka na finančne transakcije, nocoj sta prvič nastopila skupaj v televizijskem intervjuju, posnetem v Elizejski palači. Še več, med francosko volilno kampanjo naj bi kanclerka nastopala na vsaj dveh velikih Sarkozyjevih zborovanjih.
Volilna pomoč Merklove Sarkozyju v Berlinu seveda ne navdušuje vseh. Zlasti v časopisju je veliko kritik, češ da je šla kanclerka predaleč. Zunanji minister Guido Westerwelle, ki je iz liberalnega tabora, je za Spiegel izjavil, da nemška vlada ni stranka v francoski volilni bitki. Je bilo kršeno načelo nevtralnosti? Najbolj kočljivo je, kako bi politična pristranskost lahko vplivala na nemško-francoske odnose, če bi bil na koncu izvoljen Hollande. Vsaj na začetku bi se najbrž težko ognili manjšim trenjem in nezaupanju med voditeljema.
V kanclerkinem taboru odgovarjajo, da pomoč Sarkozyju ni nič neobičajnega. Merklova da nastopa kot voditeljica krščanskih demokratov (CDU), ki so v isti strankarski družini kakor Sarkozyjeva UMP. Navsezadnje praviloma dobijo takšno pomoč iz Berlina vsi drugi evropski konservativni voditelji. Poleg tega je Sarkozy pred nemškimi volitvami leta 2009 nastopil v Berlinu, Hollande pa je sodeloval na kongresu nemških socialdemokratov. Načeloma v CDU opozarjajo, da jim je bliže Sarkozyjevo zavzemanje za konkurenčnost kakor Hollandova levičarska politika prerazporejanja ustvarjenega.
Kanclerka je v Parizu omenila, da je že nekdanji kancler Gerhard Schröder pred desetimi leti nastopil na televiziji skupaj s tedanjim francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom. Sicer se je rdeče-zelena Schröderjeva vlada jezila, ker je Chirac pred nemškimi volitvami leta 2002 stavil na bavarskega konservativnega kandidata Edmunda Stoiberja. Ko je ameriški predsedniški kandidat Barack Obama leta 2008 hotel nastopiti pred Brandenburškimi vrati, pa Merklova ni bila posebno gostoljubna. Zato je moral poznejši zmagovalec nastopiti pred bližnjim Stebrom zmage.
