Tiskane izdaje
Berlin – Neonaciste lahko imenuje »norci«, je nemško vrhovno sodišče razsodilo za predsednika Joachima Gaucka. Lepo sicer ni, v demokratični državi, ki kaj da nase, pa mora najvišja moralna avtoriteta brez omejitev izvrševati svoje poslanstvo.
Nekdanji pastor je imel zaradi svojega ostrega jezika težave že v komunistični Nemški demokratični republiki, zdaj pa so mu uzde hoteli natakniti na skrajnem nacionalističnem robu političnega odra. Ko je lani avgusta z Nacionaldemokratično stranko Nemčije povezane protestnike pred zatočiščem za priseljence v berlinskem Hellersdorfu imenoval »norce« in za povrhu še »odvratne«, so se pri NPD odločili za tožbo. Po njihovem prepričanju predsednik države ne bi smel grdo govoriti o privržencih legalne politične stranke.
Vrhovni sodniki pa menijo, naj predsednik države sam odloča, kako bo izpolnil svoje poslanstvo, in čeprav ne sme samovoljno napadati političnih strank, tega po njihovem prepričanju Joachim Gauck tudi ni naredil. Zmerjanje z norci v vsakdanjem življenju še naprej ni priporočljivo in policist lahko za to besedo kaznuje z globo do 1600 evrov, pa tudi vsi, ki jim gredo na živce, šefi, se ne bodo mogli sklicevati na razsodbo vrhovnega sodišča. A v razpravi o aktualnih političnih vprašanjih lahko predsednik uporabi tudi kakšno zmerljivko, že zato, da ga pri izražanju moralne avtoritete ne bi omejevali strahovi, da bi koga užalil.
V zavračanju tistega, kar Američani imenujejo hladen tuš za svobodno izražanje, nemško vrhovno sodišče spet poudarja besedo kot najpomembnejše orožje predsednika Nemčije. Velikanska večina sedanje politične moči leži v kanclerski palači, véliki predsedniki kot Theodor Heuss, Gustav Heinemann in Richard von Weizsäcker pa so že dokazali, da jim zadostuje tudi beseda. Z njo so znali Nemce pripraviti k razmišljanju, kesanju in iskanju novih poti ter jim vliti novo energijo. Sedanji predsednik Joachim Gauck s svojimi govori in nastopi kaže, da tudi sam spada v najvišjo predsedniško ligo, pa naj v bundestagu govori o domačih prednostnih nalogah ali pa v tujini kara avtokratske voditelje.
Čisto zgoraj, čisto spodaj
Vrhovno sodišče je ta teden zavrnilo tudi pritožbo voditelja NPD na izvolitev Gauckovih predhodnikov Horsta Köhlerja in Christiana Wulffa. Slednji, ki je moral februarja 2012 odstopiti, zdaj objavlja knjigo o svoji mučni poti z zgovornim naslovom Čisto zgoraj, čisto spodaj. Wulff je odstopil zaradi očitkov, da si je na dvomljiv način pridobil posojilo za hišo in nekaj potovanj, javnost pa je razjezil tudi zaradi klica odgovornemu uredniku časopisa Bild zaradi članka o njegovi zdaj že bivši ženi. Februarja je sodišče zavrnilo vsaj obtožbe na račun dvomljivih finančnih prispevkov in državni tožilec se mora te dni odločiti, ali se bo pritožil na višjo stopnjo. Krščanski demokrat Wulff verjame, da so proti njemu sprožili lov na čarovnice.
Ob nastopu najmlajši nemški predsednik, ki je izgubil položaj in soprogo, zdaj upa na nov začetek, a z grenkobo v spoznanju, koliko ljudi se je medtem odvrnilo od njega. Še posebno se jezi na medije in med njimi predvsem na časopise medijskega imperija Axla Springerja, kamor spada tudi Bild. Wulff je prepričan, da so ga preganjali zaradi njegovega nasprotovanja razvpitemu Thilu Sarrazinu, ki je med drugim napadal turške in druge priseljence; sam si je namreč z izjavami, da je tudi islam del sodobne Nemčije, prislužil veliko spoštovanje med številnimi nemškimi muslimani.
Odnos medijev in pravosodja do njega ogroža temeljna načela demokracije, verjame Wulff, kritiki pa mu očitajo, da priročno pozablja na njemu naklonjene komentarje v nekaterih Springerjevih časopisih. In četudi morda res ni naredil kaj zelo napačnega, je s številnimi majhnimi napakami dokazoval, da ni predsednik velikega formata. Wulff zadeve vidi drugače. Poroča, kako je jokal, ko so novinarji njegovi ženi očitali prostitucijo, kako zdaj »neresnično« pišejo, da se je pri Franzu Beckenbauerju in FIFA zavzemal za podelitev nogometnega svetovnega prvenstva Katarju. Se bo tudi iz tega še razrasla afera in bodo tudi v tem primeru krivi le drugi? Vsaj za usodni dopust na Mallorci, ki so mu ga prav tako pomagali plačati »prijatelji«, pa padli nemški predsednik priznava tudi svojo krivdo: »Veliko jeze bi si prihranil, če bi poleti 2010 le malo razmislil.«
