Neonacizem: nov poskus prepovedi NPD

Berlin – Nemčija je dolgo omahovala med strahom pred svojim neonacizmom ter zagovorom svobode do izražanja in združevanja, tudi skrajno desničarskega, zdaj pa je predlog za prepoved Nacionaldemokratske stranke Nemčije (NPD) pri ustavnem sodišču.

»Kdor prepoveduje, temu primanjkuje argumentov,« pri nemški NPD na svoji spletni strani opozarjajo, da je v nevarnosti svoboda v državi. »Ne NPD, priseljevanje in socialna država bi morala biti prepovedana!« Nemške dežele pa verjamejo, da stranka z okrog šest tisoč člani ne spada med tiste, ki jim je v Nemčiji dovoljeno svobodno delovanje, čeprav so različna mnenja, ali bo tako razmišljalo tudi ustavno sodišče.

V Karlsruheju so v povojni Nemčiji geslu »Nobene svobode za sovražnike svobode« prisluhnili že leta 1952, ko so prepovedali skrajno desničarsko socialistično rajhovsko stranko SRP, štiri leta pozneje pa še nemško komunistično partijo. Obe stranki sta po prepričanju ustavnih sodnikov poskušali škodovati demokratični ustavni ureditvi in nasprotniki NPD upajo, da bodo tako presodili tudi tokrat. V skrajni desničarski stranki se namreč zavzemajo za skupnost »fizično in duhovno istovrstnih ljudi« in bi radi premagali »iz tujine vodeni sistem zvezne republike«. Člani NPD se pri tem pogosto oprijemajo tudi nasilja in četrtina vodilnih kadrov je že bila najmanj enkrat pravnomočno obsojena.

Nemški bundesrat pa bo moral sodnike ustavnega sodišča prepričati tudi, da je stranka kot celota nevarnost za nemško družbo. V predlogu za prepoved piše, da Nacionaldemokratska stranka Nemčije zagovarja ideologijo, ki je precej identična z rasistično-biološkimi učenji zgodovinskega nemškega nacionalsocializma, poleg tega pa nasprotuje človeškemu dostojanstvu in svobodni demokratični ustavni ureditvi današnje Nemčije, tudi parlamentarni vladi. Na lokalni ravni je ponekod že prevladala nad njo, NPD-jevci pa tudi lažejo o grozotah pokola Judov med drugo svetovno vojno, relativizirajo nacistične zločine in zahtevajo spremembo nemških meja, saj so Tretji rajh po njihovem prepričanju v drugo svetovno vojno prisilili tujci.

Notranji ministri nemških dežel upajo, da bo poistovetenje ciljev NPD s cilji Adolfa Hitlerja in njegove strahovlade ustavne sodnike prepričalo, da je treba leta 1964 ustanovljeno stranko, ki jo zdaj vodi 42-letni Holger Apfel, prepovedati. Da takšno dokazovanje ni lahko, je Nemčija izkusila že leta 2003, ko je ustavno sodišče postopek proti NPD ustavilo – zaradi prevelikega števila državnih obveščevalcev v vrstah sporne stranke. Tožniki so celo svojo zahtevo za prepoved stranke precej utemeljevali z izjavami ljudmi, ki so jih sami plačevali za vohunjenje v NPD. Kritiki sedanje zahteve pa se bojijo, da se s prepovedjo stranke, če jo bodo že sklenili v Karlsruheju, ne bodo strinjali na evropskem sodišču za človekove pravice, kjer imajo pri takšnih sodnih postopkih še strožje kriterije od nemških.

Na nedavnih zveznih parlamentarnih volitvah pa je NPD kljub temu dosegla komaj 1,3 odstotka in ima zdaj tudi tristo članov manj kot leta 2011. Bolj kot prepoved stranke bi bila po mnenju nekaterih nujna nekakšna »denacifikacija« mladih moških iz spodnjih slojev družbe in precej tudi iz nekdanje komunistične Nemške demokratične republike, kjer je NPD zastopana tudi v deželnih parlamentih Saške in Mecklenburg-Predpomorjanske. Iz takšnega okolja so prišli tudi morilci turških in grških priseljencev, katerih zločini zdaj dobivajo sodni epilog v procesu proti neonacistki Beate Zschäpe. Zschäpejeva, Uwe Mundlos in Uwe Böhnhardt, ki so celotno desetletje živeli v podzemlju in nemoteno načrtovali svoje umore, so prišli iz neonacistične kulture, s katero mora Nemčija še obračunati.