Tiskane izdaje
Ne gre mu in ne gre. Francoskemu predsedniku Françoisu Hollandu podpora iz meseca v mesec pada. Še septembra ga je podpiralo 27 odstotkov volivcev, zdaj pa mu je, kakor so pokazali izsledki raziskave, narejene pri Ipsosu, naklonjenih samo 24 odstotkov.
Ni še bilo predsednika, vsaj v Peti francoski republiki ne oziroma odkar merijo javnomnenjsko razpoloženje, ki bi mu po slabem letu in pol mandata zaupalo tako malo ljudi. Vzroki so razumljivi: spopadanje s krizo, predvsem pokojninska reforma in reforma trga dela, naraščanje brezposelnosti pa tudi napetosti znotraj vlade – med posameznimi ministri – predsednikovi javni podobi ne koristijo ravno.
Hkrati je zanimivo, da med ministri največ ugleda uživa prav notranji minister Manuel Valls, ki v zadnjem času precej vznemirja zaradi stališč do Romov; sporna in karseda nedopustna se zdijo mnogim v vladi. In vendar je na njegovi strani kar 56 odstotkov vprašanih Francozov, medtem ko jih je bilo še prejšnji mesec 48 odstotkov. Odločno proti njemu je le 32 odstotkov anketiranih, kar je po svoje čudno in vzbuja skrb, saj nekatere njegove izjave jasno zaudarjajo po nestrpnosti, če ne kar ksenofobiji. Ne le da Vallsu pritrjujejo mnogi na desnici, očitno je, da ne moti niti številnih na levici. Takoj za njim se Francozi navdušujejo nad desnosredinskim Alainom Juppéjem, čigar ime čedalje bolj povezujejo s predsedniškimi volitvami 2017.
Da bi se kazalci Hollandove priljubljenosti obrnili navzgor, bi se morala naglo spremeniti socialno-ekonomska slika Francije. Hitre izboljšave je v teh časih naivno pričakovati, res pa se je za odtenek popravila statistika o brezposelnosti. Tudi davčna politika je eno tistih področij, ki se jih – tako pravijo Francozi – politika loteva na napačnem koncu. Zdi se jim, da je davkov preveč, z njimi pobran denar pa slabo porabljen. Zato se slabi polovici Francozov ne zdi, da bi bilo plačevanje davkov državljansko dejanje.
