Drži, Unija ni dobila »evropskega Georgea Washingtona« pa čeprav vsaj Van Rompuyu, ki je v slabem letu vodenja belgijske vlade pokazal sposobnosti pogajalca in neutrudnega tkalca kompromisov, nikakor ne gre odrekati vrlin.
Odločitev evropskih državnikov, da za prvega predsednika evropskega sveta imenujejo belgijskega premiera Hermana Van Rompuya, ki ga po Evropi skoraj ne poznajo, na položaj visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko pa postavijo komisarko Catherine Ashton, ki ni prepoznavna niti med Britanci, je takoj sprožila jedke komentarje. Najbolj žolčno se je odzval vodja zelenih v evropskem parlamentu Daniel Cohn-Bendit: prepričan je, da je Unija po »šibkem« predsedniku evropske komisije, imenovanju »medle osebnosti« na čelo evropskega sveta in »nepomembne« visoke predstavnice »dosegla dno«.
Drži, Unija ni dobila »evropskega Georgea Washingtona«, kot je že med prvimi razpravami o nosilcu funkcije ugotovil »oče« nesojene evropske ustave Valéry Giscard d'Estaing, pa čeprav vsaj Van Rompuyu, ki je v slabem letu vodenja belgijske vlade pokazal sposobnosti pogajalca in neutrudnega tkalca kompromisov, nikakor ne gre odrekati vrlin. Toda ali bo Van Rompuy zmogel težavno nalogo iskanja skupnega imenovalca v politični igri, v kateri se krešejo navzkrižni interesi velikih in majhnih, bogatih in revnih, zahodnih in vzhodnih članic, ni povsem gotovo. Še toliko manj se Unija lahko zanese, da bo popolna novinka v zunanji politiki Catherine Ashton vlekla niti evropske diplomacije, blažila napetosti na kriznih žariščih ali posegala v mednarodne spore, saj to ni uspevalo niti neutrudnemu Javierju Solani, pa čeprav se ponaša z dolgoletnimi izkušnjami, ne le kot španski zunanji minister, ampak tudi kot generalni sekretar Nata.
Celo najvišji funkcionarji Unije so se zbegano spogledali po vprašanju na tiskovni konferenci po vrhu, koga naj Barack Obama pokliče v primeru nuje. »Nestrpno pričakujem prvi klic,« je po krajšem molku odvrnil Herman Van Rompuy. Kot opozorilo, še preden bodo zapeli vroči telefoni, pa izzveni pripomba nemške kanclerke Angele Merkel, da »popolnoma zaupa« predsedniku in visoki predstavnici, da »ne bosta govorila neumnosti«.
Imenovanje belgijskega premiera na funkcijo, ki je Unija še ni imela (na najvišjem stolčku evropskega sveta so se doslej vsakih šest mesecev menjavali predsedniki ali premieri predsedujočih držav), je narekovala zavestna odločitev državnikov, ki bi radi ohranili vpliv in moč odločanja. Z izborom predsednika, ki na čelu belgijske vlade ne bo dočakal niti prve obletnice, je Unija zamudila priložnost, da bi položaj, ki ga vzpostavlja lizbonska pogodba, ponudila močni politični osebnosti, prepričanemu Evropejcu in odločnemu zagovorniku interesov skupnosti, kakršen je, denimo, premier Jean-Claude Juncker, ki »nima zgolj stališč, ampak jih tudi pove«, je bilo slišati sredi razprav o najvišjih funkcionarjih.
Toda Luksemburžan, čeprav prihaja iz najmanjše med starimi članicami skupnosti, bi utegnil zasenčiti evropske državnike, in prav to je bila zanj oteževalna okoliščina. Odločitev za baronico Ashton of Upholland je še bolj sporna. Z imenovanjem ene najmanj vidnih članic Barrosove ekipe je namreč celinski del Unije zgolj iztržil privolitev Velike Britanije za celotno kupčijo, hkrati pa preprečil, da bi London že tretjič (po nasprotovanju Jean-Lucu Dehaeneju leta 1995 za predsednika komisije in Guyu Verhofstadtu desetletje pozneje) blokiral kadrovski postopek. Na neformalnem vrhu je Unija zagotovo zapravila priložnost, da bi v skupnem interesu na čelna položaja postavila tako v Evropi kot po svetu prepoznavni osebnosti.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela