Avstrija se ob svoji za zdaj edini nasprotnici sedanjega socialdemokratskega predsednika Heinza Fischerja Barbari Rosenkranz spet boji svoje preteklosti in same sebe.

V tednu, ko praznujemo dan žena, bi morali avstrijsko svobodnjaško predsedniško kandidatko Barbaro Rosenkranz pravzaprav slaviti kot ikono ženske emancipacije. Le poglejte si jo, enainpetdesetletno mater desetih - pridnih in ubogljivih - otrok z bleščečo politično kariero, ki služi družinski kruh, medtem ko mož ostaja doma! Bila bi lahko prava svetnica ženske osvoboditve, če ne bi bilo pri Barbari Rosenkranz vse nekam čudno rjavo, preveč sumljivo germansko, njena domovina nekam preveč Heimat. Avstrija se ob svoji za zdaj edini nasprotnici sedanjega socialdemokratskega predsednika Heinza Fischerja spet boji svoje preteklosti in same sebe.

Oh, jaz pa sem mislil, da ste bili vsi pokončani s plinom, mu je rekel nekdanji sosed, ko se je ubežnik pred nacizmom po desetletjih vrnil na nekoč domači Dunaj. Vergasst - v nemščini beseda zveni še huje. Zelo stari gospod zdaj živi v Avstraliji in ima, še vedno aktiven in mednarodno priznan predavatelj uporabne komunikologije, tako uspešno in osebno zadovoljivo življenje, da se je lahko med pripovedovanjem nasmehnil brez opazno grenkega prizvoka. To srečanje na avstrijskem vlaku mi je prišlo na misel ob pogledu na slike Barbare Rosenkranz, skrajno desne kandidatke za avstrijski predsedniški položaj. Rosenkranzeva v svoji najbolj prepoznavni vlogi kot zdaj 51-letna mati desetih otrok pa dekle s temnimi lasmi, ki bi jo lahko, če je ne bi poznali, skorajda imeli za hipijevsko lepotico ...

Načelna germanska mati

Na vseh teh fotografijah pa miren, hladen pogled ženske, pri kateri ni mogoče izključiti, da tudi sama ubežniku pred koncentracijskimi taborišči ne bi rekla česa, kar zareže do kosti. Morda je s svojimi desetimi otroki, ki se, stari od trideset do osem let, še vedno vsako nedeljo zbirajo pri družinskem kosilu, razigrana in topla? Na številnih slikah, še posebej zdaj, ko so jo neusmiljeno izpraševali, pa so njene oči tako zelo hladne in tega niti ne poskuša prikriti, še na misel ji ne pride, da bi tako kot njen predsednik Heinz-Christian Strache, ki tudi zna presuniti s svojimi skrajnimi stališči, razkazovala bleščeč nasmeh.

Prav podoba načelne germanske matere z obema nogama na trdnih tleh in pravih stališč pa seveda najbolj privlači njene skrajnonacionalistične prijatelje. Z Barbaro Rosenkranz kot svojo predsedniško kandidatko proti socialdemokratu Heinzu Fischerju je Avstrija spet v nevarnosti, da po Kurtu Waldheimu, Jörgu Haiderju in drugih nacistično onesnaženih političnih aferah pokaže svoje najbolj temačne plati. Sedanji predsednik Fischer je priljubljen, pameten, energičen in zato povsem ustreza zahtevam položaja v dunajskem Hofburgu, a se vseeno dobro zaveda nevarnosti, da bi mu žena znane osebnosti z avstrijske skrajno nacionalistične scene odvzela bistveno več od dvajsetih odstotkov glasov, kolikor jih ponavadi na volitvah pobere njena svobodnjaška stranka. Država, v kateri mnogi še niso iskreno obračunali z nacističnimi usedlinami, bi bila spet v neprijetnem središču mednarodne pozornosti.

»Ni boj mnenj tisto, kar je naredilo zgodovino tako nasilno, ampak boj vere v mnenja, prepričanj torej,« Michael Fleischhacker iz časopisa Die Presse ob tem navaja Friedricha Nietzscheja iz Človeško, prečloveško: »Če bi vsi, ki tako razmišljajo o svojih prepričanjih, samo polovico moči za to posvetili premišljanjem o tem, s kakšno pravico se tako oklepajo teh prepričanj, na kakšen način so do njih sploh prišli, kako miroljubna bi bila videti človeška zgodovina!« Vse okrutne scene preganjanja krivovercev vseh vrst bi nam bile po Nietzschejevem prepričanju prihranjene zato, ker bi »inkvizitorji predvsem izpraševali sami sebe in premagali oholost zagovarjanja brezpogojnih resnic, krivoverci pa potem, ko bi jih tudi izprašali, tako slabo utemeljenim trditvam, kot so zatrjevanja vseh verskih sekt in pravovercev, ne bi več posvečali nobene pozornosti«.

Te modre besede seveda veljajo prav za vsa prepričanja, ki so v minulem stoletju Evropo in svet vodila na napačne poti, ne le za povampirjeno desnico. Barbara Rosenkranz pa bi se morala izprašati, zakaj v njeni tako povzdigovani domovini - s parolo Heimat je že prelepila panoje domačega Seebarna in drugih delov Spodnje Avstrije - svoboda izražanja, na katero se tako rada sklicuje, na njeni celini in v njeni državi še ne more pretehtati nad neonacistično nevarnostjo. In sploh, zakaj je svoboda, iz katere je sestavljen celo naziv njene stranke, morda celo svoje nasprotje. Po prepričanju Rosenkranzeve v Avstriji ne more biti nobene svobode za priseljence, te bi sama začela pošiljati nazaj v prvotne domovine, pa tudi ne za druge Evropejce, saj odločno zavrača nadvlado EU. Fischer in drugi se bojijo, da bi s temi parolami našla naklonjene poslušalce.

Naj živi Domovina!

Tudi zato so jo njeni nasprotniki takoj začeli loviti na najbolj ranljivih točkah, to je na njeni bližini z neonacizmom. Zmanjševanje pomena Hitlerjevega obračunavanja z Judi in drugimi je tudi v Avstriji kaznivo dejanje in Rosenkranzeva je bila tu vedno na tankem letu. Na začetku svoje kandidature je še robotsko ponavljala, da ima o nacističnih zločinih pač takšno znanje, »kakršnega je dobil Avstrijec, ki je šole obiskoval med letoma 1964 in 1976«. To je kot monolog v slogu: »Če verjamem kaj, kar je za vas narobe - pa čeprav vam tega ne bom priznala vse do volilne zmage -, je kriva vsa avstrijska družba!« Kaj kriva, zaslužna! Naj živi Domovina! Rosenkranzeva je zagovarjala tudi prepričanje, da je prepoved neonacističnih strank v nasprotju z ustavo, dvomi o obstoju plinskih celic v koncentracijskih taboriščih pa so le svobodno izražanje mnenj.

Po napadih se svobodnjaška kandidatka brani, da ne dvomi o obstoju holokavsta in plinskih celic: »O zgodovini se ne sme lagati in nikoli nisem bila blizu nacionalsocializmu!« A je bilo že dolgo prepozno; prevečkrat so v javnosti navajali njeno obrambo zanikovalcev nacističnih zločinov, prepogosto se je sama udeleževala skrajnodesničarskih zborovanj. In navsezadnje ni nikakršna naivka, v politiki je že sedemnajst let. Po očitkih, da bi se tudi sama lahko malo bolj pozanimala o zgodovinskih dogodkih, pa so zdaj na fotografijah usta Barbare Rosenkranz še za spoznanje bolj stisnjena, oči še hladnejše. Od ženske z otroki z imeni Sonnhild, Volker, Hildrun, Mechthild, Arne, Horst, Wolf, Hedda, Ute in Alwine najbrž res ni pričakovati, da bo resno razmislila o nasvetu Friedricha Nietzscheja o samoizpraševanju, če sploh o njem ve še kaj drugega od krilatice o nadčloveku in njegovi volji do moči, ki jo je utemeljitelj fašizma Benito Mussolini tako občudoval, da je ob njunem zgodovinskem srečanju leta 1938 na brennerskem prelazu Adolfu Hitlerju podaril Nietzschejeva zbrana dela. Toda nemški filozof, poudarjajo njegovi raziskovalci, nikoli ni bil ne nacionalist ne antisemit, »zato je povezava njegovega pojmovanja nadčloveka z nacistično idejo o čisti arijski rasi popolnoma napačna«. In še več, tisti, ki so ga narobe interpretirali v tem pogledu, niso niti malo poskušali izpraševati svojih motivov, kar je bilo Nietzscheju tako pomembno.

Od kuhinje do politike

Če bi Barbara Rosenkrantz to naredila, bi se morala izprašati tudi, zakaj je sploh lahko postala takšna ikona avstrijskega neonacizma. Njeno otroštvo zagotovo ni bilo srečno in morda je v podobi vzorne germanske matere samo iskala najmanj boleči izhod iz spominov. Pri šestih letih je v letalski nesreči izgubila mater, pol leta kasneje je huda bolezen ubila še očeta. Po smrti staršev se je preselila k teti in stricu v Spodnji Avstriji, ki sta pripadala ljudski stranki, stric Karl Glaser je bil v nacističnem obdobju celo dvakrat zaprt zaradi političnih razlogov, v resnici pa je odraščala v internatu. Leta 1967 je na salzburški univerzi vpisala študij zgodovine in filozofije, a je študirala samo en semester. Srečala je namreč petnajst let starejšega Horsta Jakoba Rosenkranza in mu začela rojevati otroke, prvega že pri enaindvajsetih letih.

V opisu svojega poklica Barbara Rosenkranz še danes navaja, da je gospodinja. V resnici pa je to hudo podcenjevanje, saj je v politiki dejavna že vse od leta 1993, nenehne nosečnosti in trop majhnih otrok gor ali dol, in je svoji stranki pošteno pomagala kot sekretarka v domači Spodnji Avstriji po hudih finančnih težavah pred dvanajstimi leti. Leta 2005, tedaj že članica zveznega parlamenta, je prelomila s tedanjim prvim svobodnjakom Jörgom Haiderjem, ki je četo zvestih privržencev pravkar odpeljal iz stranke, ki jo je sam povzdignil v vrhove avstrijske politike. Rosenkranzeva je ostala pri Stracheju, zdaj celo kot njegova namestnica, in leta 2006 kot edina od 183 avstrijskih parlamentarcev glasovala proti lizbonski pogodbi Evropske unije. Pretekli dve leti deluje v spodnjeavstrijski vladi.

Mož in žena

Poosebljenje njenega političnega prepričanja je tudi njen mož, aktiven član prepovedane NDP in kasneje kandidat liste Ne za poplavo tujcev, ki je zaradi neonacističnih vsebin prav tako niso dovolili. Horst Jakob Rosenkranz je bil nekoč zaposlen kot filmski monter in je nazadnje delal, ironija usode, pri programih ORF za hrvaško manjšino. Ko je kolegica na parkirišču na njegovem avtu videla napis I bin a Deutscher in potem njegovo ime našla v spiskih najbolj drugim kulturam sovražnih Avstrijcev, so ga odslovili. Od tedaj čez dan on skrbi za otroke, ponoči pa včasih dela kot - še ena ironija za vse, ki se spomnijo filma Liliane Cavani z Dirkom Bogardom in Charlotte Rampling - kot nočni portir v hotelu. Izdaja tudi skrajnodesničarski časopis Fakten, ki svojim bralcem poskrbi tudi takšne dodatke, kot je posnetek govora Adolfa Hitlerja, v katerem ta kot kancler tretjega rajha zavrača vsako ameriško vmešavanje. »Eden najboljših Hitlerjevih govorov je na voljo našim bralcem,« so v Fakten priporočali poslušanje. »Ne morem biti bolj papeška od papeža, če državni tožilec na mojem možu ni našel nič, tudi jaz ne morem,« komentira svobodnjaška predsedniška kandidatka.

Predvsem pa je ogorčena nasprotnica EU in prav s tem si je prislužila eno najpomembnejših nagrad avstrijske politične scene, podporo izdajatelja najbolj branega dnevnika Kronen Zeitung. »Stric« Hans Dichand, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah podpiral še socialdemokrata Wernerja Faymanna, potem ko se je ta zavzel za referendume o vseh pogodbah EU po lizbonski, se je zatem obrnil k družini Pröll in navijal za spodnjeavstrijskega deželnega glavarja Erwina Prölla na mestu novega predsednika države (in njegovega nečaka Josefa na kanclerskem položaju). Ko je bilo jasno, da Erwin ne namerava kandidirati, se je Dichand obrnil k Rosenkranzevi. »Volite jo, dobra predsednica bo,« je na straneh priljubljenega časopisa pozival avtor s psevdonimom Cato, po prepričanju poznavalcev kar Dichand sam. »Pogumna mati desetih otrok« naj bi zanj zavrnila diktat EU in spet zaprla meje proti vzhodu.

Brez krsta ni podpore

Na začetku je Barbari Rosenkranz kazalo dobro, kot »mati naroda« in bojevnica za avstrijsko identiteto naj bi po prepričanju njenega strankarskega prvaka Stracheja računala celo na 35 odstotkov in več, morda celo na zmago. Zapiranje vrat priseljencem je za mnoge Avstrijce zelo privlačna tema. Potem pa je župnik v njenem domačem spodnjeavstrijskem mestecu, kakšne pol ure vožnje oddaljenem od Dunaja, povedal, da je že zdavnaj izstopila iz cerkve in tudi nobenega od svojih desetih otrok ni dala krstiti. Za mnoge volivce ljudske stranke je kaj takšnega nesprejemljivo, za Katoliško cerkev pa še toliko manj. Dunajski kardinal Christoph Schönborn je že prej obsodil versko petelinjenje Heinz-Christiana Stracheja, ki se je šele lani dal krstiti, pa je že na Dunaju tiskal plakate kot »zahod naj bo krščanski«. Pri Rosenkranzevi, ki se v svoji večji načelnosti ne potrudi niti za versko kuliso, se je bilo kardinalu še laže odločiti, razglasil jo je za neizvoljivo in ji s tem zaprl vrata do sredinskih volivcev.

Edini rituali, ki se jih Barbara Rosenkranz udeležuje s svojim možem in družino, so praznovanja enakonočij, ki jih tako radi organizirajo nemško usmerjeni skrajni nacionalisti; že stari nacisti so spoštovali stare germanske rituale. Morda na teh praznovanjih tudi pojejo pesmi S šestimi milijoni Judov se zabava šele začne, kot je Michael Müller priredil pesem Uda Jürgensa S šestinšestdesetimi leti ...? Jürgens je ogorčen, pri svojih šestinsedemdesetih letih se v nasprotju z Rosenkranzevo tudi sam spomni nacističnih časov. Pravi, da ga še danes tlači mora ob spominu na uboj nekega Belgijca, ko je poskušal prebežati k nacistom, so ga njegovi pobili s palicami, opazovati je moral ustrelitve štirinajstletnikov, ki so poskušali napasti tank. Tudi zato pravi, ne razume, kako lahko v Avstriji politiki odkrito izjavljajo fašistične izjave in potem delujejo naprej, kot da ni bilo nič, kako lahko domnevno liberalna stranka pristane na samem skrajnem desnem robu. »To je edinstveno v vsej Evropi!«

Strankarski šef Barbare Rosenkranz je to potrdil v nedavnem intervjuju za izraelski Haaretz, v katerem je avstrijski anschluss Nemčiji komentiral z besedami: »Kaj naj rečem na to? Zgodilo se je leta 1938, nekaj podobnega pa smo videli med širitvijo EU.« Strache je ponovil tudi mnenje, da je bila Hitlerjeva vojska samo vojska kot vse druge, neonacizma pa sploh ni, ustvarjajo ga samo mediji. Da je bilo sedemsto tisoč Avstrijcev članov nacistične stranke, zanj ne pomeni nič, sicer pa tudi sam sebe vidi kot dobrega človeka: »Sem človek z velikim srcem, ki si želi izboljšati svet!« Sredinska Avstrija zdaj zagotovo upa, da se bodo skrajni nacionalisti sami poklali med seboj, saj ima Barbara Rosenkranz, ki nikoli ni preveč marala vsem (in samo)všečnega Jörga Haiderja, nekaj trenj tudi s Heinz-Christianom Strachejem.

Samotna volkulja?

Pravzaprav je po svoje škoda, da se razprava o Barbari Rosenkranz ni mogla razviti bolj konstruktivno. Prav v tednu osmega marca bi zaposlena mati desetih otrok, ki ji mož več kot pomaga pri vzgoji in gospodinjstvu, lahko spodbudila razmišljanja o ženski vlogi v družbi in družini. »Čas bi že bil za razvitje ženske podobe, ki ne bi bila v nasprotju z materinstvom, tudi delo v družini bi bilo treba ceniti in ekonomsko nagraditi,« zatrjuje političarka, ki je svoje čase naokrog delila lističe s pozivi ženskam, naj svojih otrok ne prepuščajo prezgodaj otroškim vrtcem. V državah z upadajočo stopnjo natalitete bi lahko lepo pojasnila, ali drži, da je deset otrok lažje vzgajati kot enega, kako starši vzgojijo pridne, poslušne otroke in tako naprej. Mnogi starši, ki si pulijo lase ob izbruhih svojih ljubljenčkov, bi ji bili hvaležni.

Ali pa tudi ne, če brezpogojna poslušnost otrok staršem v enaindvajsetem stoletju morda sploh ni več kvaliteta, če je tudi to sodilo v mračna obdobja, v katerih ljudje staršev (nadrejenih, diktatorjev ...) sploh niso izpraševali o ničemer in so jim slepo verjeli. Je to tisto pravo germansko v družbah, kar nekateri tako cenijo? Je to tisti ordnung, ki ga matere otrokom vcepljajo že od rojstva, vsakdo sedi na svojem točno določenem mestu pri mizi, vsakdo opravlja svoje točno določene dolžnosti, vse teče kot ura. »Pravila zase najdemo v naravi!« je na enem od kresovanj leta 2002 modrovala Rosenkranzeva, medtem ko so jo govorniki kot Ewald Stadler hvalili za pomoč narodu s svojo veliko družino. Pogosto kontroverzni politik pa si ni mogel pomagati, da ne bi razmišljal še o »državni ideologiji, da smo bili leta 1945 menda osvobojeni fašizma in tiranije«. Saj, kakšna osvoboditev neki?

Pa smo spet pri Nietzschejevem samoizpraševanju. Je Rosenkranzeva tudi v podobi germanske matrone globoko v sebi le majhna deklica, ki zato, ker ji je kruta usoda v najnežnejših letih vzela toliko, da nikogar več ne more imeti res rada, razen podeseterjene podobe same sebe iz tistih časov? Ji je zato, ker je tudi sama v sebi le globoko ranjena samotna volkulja, od vseh filmskih igralcev najbolj všeč Alain Delon, melanholični samotni volk v filmu Jean-Pierra Melvilla Samuraj, kot je izdala svojemu najljubšemu časopisu Kronen Zeitung? Njena najljubša knjiga je razmišljanje ameriškega avtorja Christopherja Caldwella o nevarnosti širjenja islama v Evropi. Ko bi vsaj poleg tega brala še Friedricha Nietzscheja!

Iz Sobotne priloge Dela