Tiskane izdaje
Haag - Primerjava statističnih podatkov, ki kažejo tako pozitivne kot negativne lastnosti nizozemskega eksperimenta, skoraj nikoli ne da povsem jasnega odgovora na vprašanje, ali se bolj liberalen pristop do uživanja drog izplača ali ne.
Kljub relativno nizkemu odstotku uživalcev konoplje med prebivalstvom, na Nizozemskem v zadnjih letih prevladuje bolj restriktivna politika do drog, kot je je bila država vajena v preteklosti. Tradicionalno visoka družbena tolerantnost do konoplje je v nizozemski zakonodaji le ohlapno opredeljena, vsaj ko gre za rekreativno uživanje opojnih substanc. Uporaba, posedovanje, proizvodnja, prodaja, uvoz in izvoz konoplje v nasprotju s splošnim prepričanjem niso zakoniti, res pa je, da policija ne izvaja pregona v primerih, ko so količine posedovane droge majhne. Povsem drugačen je status medicinske konoplje, katere uporaba, prodaja in proizvodnja so na Nizozemskem zakoniti že od leta 2003.
Uradni cilj nizozemske politike do drog je zmanjšanje povpraševanja in ponudbe nedovoljenih sredstev ter nevarnosti, ki jih ta povzročajo uživalcem in okolju, v katerem se ti zadržujejo. Ker se država zaveda, da povpraševanja nikoli ne bo mogoče povsem izkoreniniti, dovoljuje trgovino z majhnimi količinami konoplje. Specializirane kavarne, mnogim bolj znane pod imenom coffee shop, obratujejo pod strogimi zakonskimi pogoji, ki jim prepovedujejo kakršno koli oglaševanje svoje obrti. Posameznikom, ki ne smejo biti mlajši od 18 let, lahko prodajo do pet gramov mehkih drog na dan. Ker država uveljavljanje zakonov prepušča lokalnim oblastem, se način poslovanja pogosto razlikuje od province do province.
Turistična ponudba
Uradnih podatkov o razširjenosti uživanja drog med prebivalstvom za zadnjih nekaj let ni; tisti iz leta 2009 kažejo, da je konopljo vsaj enkrat v življenju poskusilo slabih 26 odstotkov Nizozemcev, kar državo uvršča v evropsko povprečje. Iz podatkov za isto leto je razvidno, da so prebivalci zaužili med 44 in 69 tonami konoplje, toda ta številka ne vključuje količine marihuane, ki jo ob obisku dežele tulipanov inhalirajo in na druge načine konzumirajo tisoči turistov in migrantov iz mejnih območij sosednjih držav.
Največ težav s tujci so v zadnjem obdobju zabeležili v južnih provincah, kjer so začeli tudi najbolj striktno uveljavljati nova zakonska določila o omejevanju trgovine s konopljo, ki jih je nizozemska vlada sprejela leta 2012. Oblasti v Maastrichtu, središču province Limburg, ki leži stisnjena med Belgijo in Nemčijo, so s prepovedjo prodaje konoplje osebam brez stalnega prebivališča na Nizozemskem uspešno zaustavile migracije več tisočev ljudi, ki so iz mejnih območij sosednjih držav prihajali po dnevne zaloge opojnih substanc. Vrsta nevšečnosti, od prometnih zamaškov do nepravilno odvrženih smeti, je izginila tako rekoč čez noč. A kmalu se je pojavila nova, v obliki uličnih preprodajalcev konoplje, ki jih na Nizozemskem niso vajeni.
Posel ali preventiva?
V Amsterdamu o podobnih ukrepih za zdaj ne razmišljajo. Mestne oblasti so doslej upoštevale le tista vladna določila, ki predvidevajo zaprtje kavarn v neposredni bližini šol. Podatki, ki jih je Nizozemska navedla v lanskem poročilu Evropskemu centru za nadzor nad drogami in odvisnostjo (EMCDDA), potrjujejo rahlo upadajoč trend števila kavarn. Trgovina s konopljo ne glede na to še naprej predstavlja velik vir dohodka za državno blagajno, v katero lastniki coffee shopov v povprečju vplačajo več kot 400 milijon evrov na leto. V času gospodarske krize je bilo s strani različnih organizacij podanih več pozivov k popolni legalizaciji konoplje, ključen argument, ki so ga navajali zagovorniki, pa je bil ekonomski. Po nekaterih ocenah bi lahko država zgolj s pobiranjem davkov od prodane konoplje zaslužila več kot milijardo evrov na leto. A s tem bi hkrati izničila osnovni namen specializiranih kavarn, ki nima nikakršne zveze z ustvarjanjem dobička, ampak predvsem varuje uživalce konoplje pred izpostavljenostjo trdim drogam.
Prioritete so drugje
Ker zakon ne narekuje izvajanja pregona manjših ponudnikov in uporabnikov nedovoljenih sredstev, lahko država večino svojih naporov usmerja v preprečevanje trgovine s trdimi drogami. Porast teh po navedbah strokovnjakov predstavlja bistveno večjo nevarnost zdravju prebivalstva.
Amsterdam, Eindhoven in Utrecht so se po izsledkih nedavne analize odpadnih voda uvrstili v sam vrh seznama evropskih mest po dostopnosti nevarnih substanc. Raziskovalci so v odpadnih vodah poleg sledi marihuane našli visoke koncentracije kokaina, amfetaminov in ekstazija.«Trend, ki ga v zadnjem času opažamo pri našem delu, nakazuje, da nizozemska mesta prednjačijo pred ostalimi v vsaj štirih kategorijah drog,« je prejšnji mesec po objavi rezultatov raziskave dejal Pim de Voogt, profesor z Univerze v Amsterdamu. Poudaril je, da sta dostopnost teh sredstev in njihova relativno nizka tržna cena skrb vzbujajoči z vidika vastva zdravja ljudi.
