Nova krizna orodja na evropskem rešetu

Bruselj – Prvi letošnji vrh so si voditelji EU zamisli kot priložnost za pozitivna sporočila in okrepitev upanja za rešitev dolžniške krize. Vnovično zaostrovanje grške krize, nove portugalske težave in predvsem nemške zamisli, da bi javne finance Helenske republike morale pod neposredni evropski nadzor, so ozračje naredili bolj turobno.

Tako imenovani varčevalni komisar, ki bi blagoslavljal večje grške izdatke, je še ena od domislic za reševanje katastrofalnega položaja Aten. Po drugi strani je razumljivo, da tiste države, ki namenjajo orjaške zneske za pomoč, želijo vplivati na uresničevanje danih zavez. Kljub temu je bilo v izjavah voditeljev opaziti precej nenaklonjenosti ideji. Predsednik avstrijske vlade Werner Faymann je, denimo, opozoril, da se v politiki ne bi smeli žaliti in da poseben »revizor« ne bi smel biti predviden le za Grčijo. Nemška kanclerka Angela Merkel se je zamisli že bolj ali manj odrekla.

Na vrhu sta bila na mizi dve orodji, s katerima naj bi bila denarna v prihodnje postavljena na bolj trdne temelje. Glede stalnega stabilnostnega mehanizma (ESM) zgodba gotovo še ni končana. Z vseh strani se namreč povečujejo pritiski, da bi ga še okrepili, saj da zagotovljenih petsto milijard ne zadošča. Večja finančna zmogljivost ESM da bi okrepila zaupanje finančnih trgov v moč območja evra pri spoprijemanju z dolžniško krizo. Tudi uradni Washington in šefica IMF Christine Lagarde redno naslavljata želje na Berlin, naj naredi (plača) več za reševanje krize.

Drugo orodje, razvpiti fiskalni pakt, predvideva strožja pravila finančne discipline. V evropskih politično-birokratskih mlinih je pakt izgubil nekaj ostrine. Tako evropska komisija po zadnjem osnutku ne bi mogla neposredno tožiti držav, ki ne bodo primerno vpeljale zavore zadolževanja (največ 0,5 odstotka BDP). To bo lahko naredile le druge države. S tem se spet odpira prostor za politično trgovino, kakršna je že botrovala polomu pakta za stabilnost in rast. Njegovi prvi kršilki sta bili Francija in Nemčija, ki sta ga pozneje še zmehčali.

Glede ukrepov proti državam, ki si ne bi dovolj prizadevale za zmanjševanje javnega dolga, višjega od maastrichtskih šestdeset odstotkov BDP, so se bolje uveljavljale želje Francije in Italije, ki nasprotujeta samodejnim sankcijam. Sami strogi varčevalni ukrepi ne pripomorejo k odpravi krize in povzročajo hude napetosti v kriznih državah. Včerajšnji vrh je, denimo, spremljala splošna stavka belgijska javnega sektorja, ki je povzročala predvsem logistične težave. Protestniki na bruseljskem Schumanovem krožišču v bližini prizorišča vrha so namesto varčevanja zahtevali solidarnost.

Zaradi nepriljubljenosti drastičnega varčevanja reševalci evra sredozemskim državam kot korenček ponujajo akcijske načrte za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja. Sredozemske krizne države v stagnaciji se spopadajo tudi z visoko brezposelnostjo mladih. Ukrepe za rast (denimo pomoči manjšim podjetjem) bodo financirali iz evropskih strukturnih skladov, v katerih je še nerazdeljenih okoli osemdeset milijard evrov. Tudi delež, ki ga bodo pri financiranju projektov, morale zagotoviti države prejemnice.