Za našo zahodno mejo se je včeraj marsikaj spremenilo. Dobili so novo vlado, ki je ni sestavil kdor koli, ampak prvi med tajkuni Silvio Berlusconi, človek, ki premore televizije in založbe, banke in zavarovalnice, oglasne agencije, navzoč je povsod, z denarjem ali pa vplivom. Njegova Italija je v temeljih drugačna, kakor je bila zadnji dve leti Italija Romana Prodija, umirjenega, nasmejanega, pobožnega človeka, ki kar nekako ne sodi v italijansko politiko. Pravijo, da preveč drži ali vsaj poskuša držati besedo; tudi premalo zna zaslužiti, lani borih 272.000 evrov, pravi drobiž v primerjavi z Berlusconijevimi 140 milijoni. Tudi v Evropi in po svetu ima Berlusconijeva Italija čisto drugačno podobo kakor Prodijeva.
Nekoč, pred davnimi leti, je Berlusconi res začel svoj televizijski imperij graditi v Kopru, od koder je oddajal športni televizijski program v barvah v Italijo. Toda to, da je bil s poslovno kariero nekako navezan na Slovenijo, se med njegovim prejšnjim mandatom v rimski palači Chigi ni veliko poznalo. Nasprotno, slovenska manjšina v Italiji je prav tenko piskala, dokler je bil na oblasti prejšnjih pet let s prejšnjo garnituro, ki je bila desnosredinska. Ne popolnoma desna, kakor je nova, sedanja. Vmes so z njegovega vlaka stopili demokristjani, ki so veljali za sredino na desni sredini.
Po Berlusconiju je zadnji dve leti vladala Prodijeva leva sredina, ki je bila Sloveniji in Slovencem za mejo naklonjena; izpeljala je tudi manjšinske zaščitne zakone na državni in lokalni ravni, ni pa bila naklonjena sama sebi, in se je razklala. Prodija so zmleli prijatelji in zavezniki, zavidali so mu njegovi najbližji, ki so tudi zato na zadnjih volitvah pogoreli. Nekateri čisto do tal. Nekatere je za zmeraj vzela noč.
Zdaj je Berlusconi spet v sedlu, spet je naš vsemogočni sosed, spet je od njega odvisno, ali bo manjšini še kdo namenil prijazen nasmešek ali pa samo mrk pogled, ji naklonil kakšen evro več ali manj. Tudi na lokalni ravni dežele Furlanije - Julijske krajine se je spremenilo, kavni mogotec Riccardo Illy, ki je bil kljub svojstvenemu značaju in izjemno visoki, že kar vzvišeni samozavesti naklonjen našim rojakom, je pobral šila in kopita, politiko je brcnil skozi vrata in šel spet pražit kavo.
Zamejci, naši rojaki, ki so prav toliko del slovenskega naroda kakor vsi na naši strani meje, so hitro postali skrajno previdni. Tudi paritetni odbor za slovensko manjšino, ki je bil blagoslovljen v Rimu med prejšnjim, Prodijevim mandatom, noče več reči nobene odločne, ker ve, da bi lahko z eno samo besedo preveč izgubil, morda celo vse. Takšnega razmišljanja v paritetnem odboru, ki je plod izkušenj in novih spoznanj, nas je pravzaprav lahko strah. Komaj lahko sodi v te kraje in te čase, samo nekaj mesecev po prešernih proslavah ob padcu meje in vzpostavitvi schengenskega režima.
Odnos do slovenske manjšine je odnos do večine in do sosednje države Slovenije, in sicer prav toliko, kot je odnos Rima do nemške manjšine na Južnem Tirolskem odnos do Avstrije in Nemčije, ali odnos do francoske manjšine v Dolini Aoste v resnici odnos do Francije. Tako vedo povedati Južni Tirolci in Francozi z južne strani Alp, ki imajo zelo drugačen položaj od Slovencev na Tržaškem, Goriškem ali v Benečiji.