Dunaj - Papež Benedikt XVI. bo o najnovejšem plazu odkritih primerov spolnega nadlegovanja otrok v Katoliški cerkvi govoril šele v prihodnjih dneh, avstrijska Cerkev pod kardinalom Christophom Schönbornom, ki velja za bolj liberalnega, pa že zdaj napoveduje ukrepe, da bi Cerkev pridobila izgubljeno zaupanje. Pravosodni ministrici Claudii Bandion-Ortner je zagotovil vso podporo pri preiskovanju primerov pedofilije, ki še niso zastarali, in tudi pri drugih si bodo prizadevali za njihovo popolno razjasnitev.
Bodo verniki verjeli svojim dušnim pastirjem? V innsbruški škofiji, v kateri so tudi odkrili več primerov, ustanavljajo komisijo pravnih strokovnjakov in psihoterapevtov, ki bo pomagala pri premagovanju globoke krize, v katero so tudi avstrijsko Katoliško cerkev potisnila razkritja pedofilije med duhovniki. Vsak dan prinaša nova, zato je težko napovedovati, ali bodo sploh lahko pomirili javnost. Tako kot v Nemčiji tudi v Avstriji nekdanji gojenci katoliških šol in internatov ne poročajo le o spolnem nasilju, temveč tudi o nasilju kot vzgojni metodi, saj so bili kruti prijemi očitno pravilo, in ne izjema.
Kardinal Schönborn je napovedal sodelovanje na okrogli mizi, ki jo zaradi teh odkritij namerava sredi aprila sklicati pravosodna ministrica, in ukrepe, s katerimi bi lahko sklenili zavezo vseh sil v družbi proti nasilju in spolnim zlorabam. Veliko vprašanje je, koliko lahko za to posamezni deli Katoliške cerkve sploh naredijo. Z Dunaja je bilo že pred dnevi slišati tudi namigovanja o preučitvi instituta celibata - vendar le za kratek čas, saj pozneje o tem niso več poročali. Brez Vatikana ni mogoče niti razpravljati o tako revolucionarnih predlogih za prenovo Katoliške cerkve, ki bi bili morda primerljivi le z reformacijo Martina Luthra, vprašanje pa je, ali je to s Svetim sedežem sploh mogoče.
V avstrijskih škofijah poročajo o številnih izstopih iz Cerkve, potem ko je v zadnjih letih že izgubila rekordno število oklicanih vernikov. V Celovcu ponavadi iz Cerkve izstopi vernik ali dva na dan, zdaj pa jih naštejejo tudi po 23, v Špitalu pa so jih našteli celo 30 na dan. Tako slabo ni bilo niti leta 1995, ko so spolnega nadlegovanja mladih obtoževali samega kardinala Groerja. Avstrijski komentatorji menijo, da tudi zato, ker si nobena druga korporacija ne bi mogla privoščiti tako amaterskega pristopa do tako katastrofalnega problema, kakor si ga je z dolgim zanikanjem njegove razsežnosti Katoliška cerkev. Eden izmed obtoženih v zgornjeavstrijskem Kremsmünstru se je pred kratkim tako »opravičeval« v pismu javnosti: »V zadnjih dneh je mogoče slišati številne očitke in obtoževanja na moj račun. O tem bi rad povedal le: Nikoli nisem hotel biti sadist!« Res lepa tolažba za njegove žrtve.
V avstrijski javnosti so ostre razprave o razkritih aferah. Sprašujejo se, kako so se sploh lahko zgodile in kaj ukreniti. Michael Amon v časopisu Die Presse meni, da so primeri, ki jih odkrivajo zdaj, znamenje nekega drugega časa v cerkvenih izobraževalnih ustanovah - in ne le cerkvenih. Zato ni prav verjetno, da se bodo čez desetletje ali več podobni primeri ponavljali v podobnih razsežnosti. Kljub temu je po njegovem prepričanju največja težava Cerkve, da že 2000 let sistematično spodbuja zatiranje spolnosti in to je postalo celo bistveni element katoliške vzgoje. Univerzitetna profesorica in psihoterapevtka Rotraud A. Perner poudarja tudi pogosto demoniziranje žensk, ki so - če ne veljajo za svetniške matere - obdolžene vsega zla. In Peter Rabl v časopisu Kurier opozarja, da še grška različica Svetega pisma govori o ženah apostolov, šele v latinski namesto njih beremo o sestrah.