Nova vlada se rojeva daleč od Rima
Populisti se v Milanu pogajajo o skupnem programu, Berlusconi dobil sodno dovoljenje za vrnitev v parlament.
Odpri galerijo
Medtem ko so voditelji Petih zvezd in Lige dosegli dogovor o programskih usmeritvah prihodnje vlade, je Silviju Berlusconiju sodišče odpravilo prepoved političnega udejstvovanja v obliki volilne kandidature. Z leve predsednica stranke Bratje Italije, ki je povezana z Ligo, Giorgia Meloni, in vodja Lige Matteo Salvini. FOTO: AFP
Gibanje pet zvezd, ki vsaj na videz spada bolj na levo kot na desno stran kričaško populistične stvarnosti sodobne Italije, v resnici pa z desne lovi leve volivce, in Liga, ki pooseblja že kar skrajno desni del cenenega populizma, se dogovarjata o podrobnostih sporazuma, ki sta ga sklenili po ostrih opozorilih predsednika Mattarelle, naj vendar končata agonijo po volitvah.
Več kot pomenljivo pa je, da se o usodi italijanske države dogovarjajo daleč od Rima, v milanski Pirellijevi palači, kjer med drugim domuje lombardijsko vodstvo. Rimski Kvirinal je več sto kilometrov stran, pogajalci k Mattarelli ne morejo peš, kakor se je včasih dogajalo prejšnja leta. Med potjo od Milana do Rima se lahko še sprejo.
Zadnji dnevi preteklega tedna so minili v duhu pretkanih političnih potez stare italijanske politike demokrščanskega spektra, čeprav so akterji novi in razmerja sil spremenjena do skrajnosti. Na prvi pogled mimogrede se je zgodilo, da je sodišče odpravilo prepoved političnega udejstvovanja v obliki volilne kandidature Silviu Berlusconiju, politiku, ki je v zgodovini republike najdlje vladal in bil hkrati največkrat na sodišču. Edina pravnomočna obsodba je zdaj odpravljena. Konflikta interesov med politiko in medijskim baronstvom v njegovem primeru menda tudi ni več, saj ga desnica potrebuje. O zakonu, ki naj bi ga ponovno izločil zaradi konflikta interesov, se zmagovalci volitev ne pogovarjajo več.
Berlusconi, ki so mu dolgo rekli Vitez, se zdaj lahko čez noč vrne v politiko, tudi v parlament lahko pride. Samo odstop poslanca ali senatorja je treba uprizoriti, pa bo lahko vskočil na nadomestnih volitvah. Sedež so mu že pripravili v Trentu, so namignili včeraj. Deklarativno neodvisno sodstvo se je pojavilo na sceni prav v trenutku reševanja iz najhujše politične krize.
Voditelji Petih zvezd in Lige so v soboto dokument o strinjanju z napori predsednika Mattarelle za rešitev iz vladne krize naslovili Sporazum za vlado sprememb. Nad naslovom sta simbola obeh strank, napis Gibanje s petimi narisanimi rumenimi zvezdicami in napis Liga s podnapisom Salvini. Dokument so sestavili v 23. nadstropju palače Pirellone, ki je simbol gospodarske moči severa. Čeprav Pet zvezd obvladuje predvsem južni del italijanskega volilnega telesa, ki se je razočaran naveličal tradicionalnih političnih struktur katere koli barve, obe populistični gibanji izvirata s severa in mu tudi pripadata. Dokument o skupni vladi sprememb temelji na 15 točkah, o katerih se vsaj načelno strinjata, bistvo pa je menda deset točk, o katerih sta popolnoma soglasni. Prvotni predlog je vseboval 22 točk, sedem so jih črtali, ker o njih niso našli soglasja. Podrobnosti dokumenta še niso znane. Med drugim pa vsebuje, pravijo, tudi točko, ki predvideva ponovna pogajanja med Italijo in Evropsko unijo. Liga in Pet zvezd sta nosilca evroskepticizma v Italiji.
Kdo bo predsednik vlade, se še niso dogovorili, to točko so pustili za ponedeljek. V deželi, ki je v sedmih desetletjih republike zamenjala skoraj toliko vlad, kolikor ima let, niti imenovanje domnevno neodvisnega »tehničnega« šefa vlade ne bi bilo nič posebej novega. Zadnji podobni primer se je zgodil po rušenju Silvia Berlusconija, ko sta Giorgio Napolitano in Angela Merkel v palačo Chigi pripeljala Maria Montija, proslavljenega profesorja ekonomije in cenjenega komisarja evropske bruseljske vlade. Cenjen je bil tudi v Vatikanu, kar v sedanjih italijanskih političnih razmerah in tudi v evropskem okviru nima več posebnega pomena.
Monti se ni proslavil z ničemer, prispeval pa je k premagovanju praznine po Berlusconijevem odhodu. Zanimivo je, da se ga italijanska politična kronika komaj še spomni. Spomin nanj je zabrisal predvsem Matteo Renzi, naduti kričač, populist med populisti, ki je storil vse, da bi se na vrh povzpeli populistični gibanji s severa. Demokratska stranka, ki jo je pokopal Renzi, se poskuša pobrati, sedanji regent Maurizio Martina pa pravi, da bo moral pri obnavljanju pomagati tudi Renzi, ki je največ prispeval k rušenju.
Predsednik republike Sergio Mattarella se je zdel zadovoljen, ko je včeraj v Trentu nastopal na tradicionalnem zboru »črnih peres«, vojakov alpincev, ki veljajo za branik nacionalizma in imajo iz zgodovinskih razlogov iz časov prve in druge vojne poseben pomen, uporabni pa so tudi v vsakokratnih političnih razmerah. Mattarella je ob reševanju iz krize že v prejšnjih dneh presegel tradicionalne pristojnosti predsednika republike, včeraj pa je poudaril, da predsednik pač ni samo notar. Odločal bo o imenu predsednika prihodnje vlade, je dodal.
Analitiki pa dodajajo, da vlade in iz krize ne rešuje samo Mattarella. Na seznamu poslancev in senatorjev je cela vrsta novih imen, ki so domov že prinesli prvo parlamentarno plačo, vredno več kot 11.000 evrov brez dodatkov, zlahka se ji ne bi radi odrekli. Tudi izkušeni politiki, ki niso prepričani, ali bi se še enkrat pririnili v parlament, nikakor niso za to, da bi se Italija kar takoj podala na volitve.
Več kot pomenljivo pa je, da se o usodi italijanske države dogovarjajo daleč od Rima, v milanski Pirellijevi palači, kjer med drugim domuje lombardijsko vodstvo. Rimski Kvirinal je več sto kilometrov stran, pogajalci k Mattarelli ne morejo peš, kakor se je včasih dogajalo prejšnja leta. Med potjo od Milana do Rima se lahko še sprejo.
Zadnji dnevi preteklega tedna so minili v duhu pretkanih političnih potez stare italijanske politike demokrščanskega spektra, čeprav so akterji novi in razmerja sil spremenjena do skrajnosti. Na prvi pogled mimogrede se je zgodilo, da je sodišče odpravilo prepoved političnega udejstvovanja v obliki volilne kandidature Silviu Berlusconiju, politiku, ki je v zgodovini republike najdlje vladal in bil hkrati največkrat na sodišču. Edina pravnomočna obsodba je zdaj odpravljena. Konflikta interesov med politiko in medijskim baronstvom v njegovem primeru menda tudi ni več, saj ga desnica potrebuje. O zakonu, ki naj bi ga ponovno izločil zaradi konflikta interesov, se zmagovalci volitev ne pogovarjajo več.
Berlusconi, ki so mu dolgo rekli Vitez, se zdaj lahko čez noč vrne v politiko, tudi v parlament lahko pride. Samo odstop poslanca ali senatorja je treba uprizoriti, pa bo lahko vskočil na nadomestnih volitvah. Sedež so mu že pripravili v Trentu, so namignili včeraj. Deklarativno neodvisno sodstvo se je pojavilo na sceni prav v trenutku reševanja iz najhujše politične krize.
Petnajst točk skupne vlade sprememb
Voditelji Petih zvezd in Lige so v soboto dokument o strinjanju z napori predsednika Mattarelle za rešitev iz vladne krize naslovili Sporazum za vlado sprememb. Nad naslovom sta simbola obeh strank, napis Gibanje s petimi narisanimi rumenimi zvezdicami in napis Liga s podnapisom Salvini. Dokument so sestavili v 23. nadstropju palače Pirellone, ki je simbol gospodarske moči severa. Čeprav Pet zvezd obvladuje predvsem južni del italijanskega volilnega telesa, ki se je razočaran naveličal tradicionalnih političnih struktur katere koli barve, obe populistični gibanji izvirata s severa in mu tudi pripadata. Dokument o skupni vladi sprememb temelji na 15 točkah, o katerih se vsaj načelno strinjata, bistvo pa je menda deset točk, o katerih sta popolnoma soglasni. Prvotni predlog je vseboval 22 točk, sedem so jih črtali, ker o njih niso našli soglasja. Podrobnosti dokumenta še niso znane. Med drugim pa vsebuje, pravijo, tudi točko, ki predvideva ponovna pogajanja med Italijo in Evropsko unijo. Liga in Pet zvezd sta nosilca evroskepticizma v Italiji.
O predsedniku še nič
Kdo bo predsednik vlade, se še niso dogovorili, to točko so pustili za ponedeljek. V deželi, ki je v sedmih desetletjih republike zamenjala skoraj toliko vlad, kolikor ima let, niti imenovanje domnevno neodvisnega »tehničnega« šefa vlade ne bi bilo nič posebej novega. Zadnji podobni primer se je zgodil po rušenju Silvia Berlusconija, ko sta Giorgio Napolitano in Angela Merkel v palačo Chigi pripeljala Maria Montija, proslavljenega profesorja ekonomije in cenjenega komisarja evropske bruseljske vlade. Cenjen je bil tudi v Vatikanu, kar v sedanjih italijanskih političnih razmerah in tudi v evropskem okviru nima več posebnega pomena.
Monti se ni proslavil z ničemer, prispeval pa je k premagovanju praznine po Berlusconijevem odhodu. Zanimivo je, da se ga italijanska politična kronika komaj še spomni. Spomin nanj je zabrisal predvsem Matteo Renzi, naduti kričač, populist med populisti, ki je storil vse, da bi se na vrh povzpeli populistični gibanji s severa. Demokratska stranka, ki jo je pokopal Renzi, se poskuša pobrati, sedanji regent Maurizio Martina pa pravi, da bo moral pri obnavljanju pomagati tudi Renzi, ki je največ prispeval k rušenju.
Predsednik republike Sergio Mattarella se je zdel zadovoljen, ko je včeraj v Trentu nastopal na tradicionalnem zboru »črnih peres«, vojakov alpincev, ki veljajo za branik nacionalizma in imajo iz zgodovinskih razlogov iz časov prve in druge vojne poseben pomen, uporabni pa so tudi v vsakokratnih političnih razmerah. Mattarella je ob reševanju iz krize že v prejšnjih dneh presegel tradicionalne pristojnosti predsednika republike, včeraj pa je poudaril, da predsednik pač ni samo notar. Odločal bo o imenu predsednika prihodnje vlade, je dodal.
Analitiki pa dodajajo, da vlade in iz krize ne rešuje samo Mattarella. Na seznamu poslancev in senatorjev je cela vrsta novih imen, ki so domov že prinesli prvo parlamentarno plačo, vredno več kot 11.000 evrov brez dodatkov, zlahka se ji ne bi radi odrekli. Tudi izkušeni politiki, ki niso prepričani, ali bi se še enkrat pririnili v parlament, nikakor niso za to, da bi se Italija kar takoj podala na volitve.
