Tiskane izdaje
Njegov obisk je pomembna (pre)kretnica v egiptovski zunanji politiki. Egipt in Iran sta diplomatske odnose prekinila leta 1980. Po islamski revoluciji v Iranu, kjer je na oblast prišel ajatola Homeini, je dotedanji vladar šah Reza Pahlavi zbežal prav v Kairo, kjer je pokopan. V Egiptu je v času iranske islamske revolucije vladal Anvar al Sadat, podpisnik mirovnega sporazuma z Izraelom v Camp Davidu (1978), ki ga večina arabskega sveta še vedno razume kot izdajo Palestincev. Odnosi med Iranom in Egiptom so se zaostrili.
Ahmadinežad, čigar drugi − in zadnji − predsedniški mandat se počasi izteka, je prišel v Kairo, ko tukajšnji islamisti na čelu z Muslimanskimi brati utrjujejo oblast, ulice pa preveva nasilje.
Odnosi med Kairom in Teheranom so se začeli izboljševati po padcu Hosnija Mubaraka, ki so ga (ne le) v Iranu videli kot zvestega podizvajalca ameriške zunanje politike. Avgusta lani se je sveže izvoljeni egiptovski predsednik Mohamed Mursi udeležil srečanja neuvrščenih v Teheranu, kjer pa gostiteljev ni najbolj navdušil, saj je v govoru sirskega predsednika Bašarja al Asada pozval k odstopu, ob tem pa jasno podprl upornike. Iranski politični vrh, tesen zaveznik sirskega režima, je komaj zadrževal bes, a Mursi in Ahmadinežad sta si vendarle segla v roke in obljubila, da bosta »kolikor se le da hitro obnovila pred štiriintridesetimi leti prekinjene diplomatske odnose«. To bosta v naslednjih dneh, ko bo Egipt za tri leta prevzel vodenje Organizacije islamskega sodelovanja, tudi storila. In to na presenečenje številnih zunanjepolitičnih akterjev na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki.
Izboljševanje odnosov med Kairom in Teheranom z največ skrbi opazujejo v Združenih državah in Izraelu, kjer so lahko dolgo računali na svoje zveste egiptovske lakaje. Najbolj zadovoljni niso niti šejki v Saudski Arabiji, glavni igralci tako imenovane bližjevzhodne hladne vojne, v kateri se za prevlado v regiji borita sunitski in šiitski blok. Egipt, večinsko sunitska država, je namreč tesen »partner« Saudske Arabije in Katarja, ki sta z velikanskimi denarnimi in logističnimi vložki Muslimanskim bratom in njihovim islamističnim satelitom v Egiptu pomagala vzpostaviti islamistično (sunitsko) diktaturo. In to še zdaleč ne le v Egiptu. Ko je bilo delo bolj ali manj opravljeno, se je predsednik Mursi, ki si nadvse želi postati »veliki arabski voditelj« − njegov 'profil' se je precej dvignil zaradi nedavnega uspešnega diplomatskega posredovanja med Hamasom in Izraelom −, začel povezovati z uradnim Teheranom, ključnim saudskim tekmecem.
Saed Sadek, profesor na Ameriški univerzi v Kairu, pravi, da zdaj ni razlogov za napetosti v egiptovsko-iranskih odnosih. Vendar ob tem opozarja, da velik del egiptovske zunanje politike še vedno obvladujejo predstavniki starega režima (in vojske), ki je Iran videl kot sovražnika, zato je mogoče pričakovati, da vse ne bo potekalo najbolj tekoče.
