Novodobna kitajska cesta svile in železa

Prvo potovanje novega kitajskega premiera Li Keqianga v tujino je načrtovano tako, da samo po sebi opredeljuje zunanjepolitične prioritete azijske sile. Indija in Pakistan, nato pa še Švica in Nemčija so vpleteni v osemdnevno turnejo, med katero bodo glavne teme pogovorov varnost in gospodarstvo.

Povedano z drugimi besedami, bo šel Li po novodobni svilni in železni cesti, ki sta bili do zdaj ločeni z absurdnim protislovjem: bolj ko je katera od teh držav varnostno pomembna za Kitajsko, manjša je blagovna izmenjava, ki jo ima Kitajska s to državo. Tam, kjer azijska sila na veliko trguje, pa se politični odnosi vrtijo v zaprtem krogu velikih besed in zanemarljivega napredka.

Od vseh držav, ki jih bo kitajski premier obiskal od 19. do 27. maja, je Indija strateško najpomembnejša, a tudi najbolj občutljiva, tako da bodo prav zato takoj po Lijevem obisku v New Delhiju in Mumbaju znova potrdili večno zavezništvo med Pekingom in Islamabadom.

Dve najštevilčnejši državi sveta, dve največji državi v razvoju, dve jedrski sosedi sta se vzajemno spomnili na to, da sta potencialno tudi veliki sovražnici, s tem ko je kitajska vojska sredi aprila prodrla v del Ladakha, ki ga ima Indija za svoje ozemlje. Čeprav se je okoli tega dvignil velikanski hrup na obeh straneh, so krizo na Himalaji na koncu odpravili po diplomatski poti. Tako se lahko Li in njegov indijski kolega Manmohan Singh zdaj vrneta k skupnim sanjam o novem azijskem stoletju, v katerem bosta, kot kažejo ocene Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), tam okoli leta 2060 Kitajska in Indija ustvarjali le nekaj manj kot polovico globalnega bruto domačega proizvoda.

Globalni gospodarski voditelj

Ne ve se, kateri – Kitajci ali Indijci – so bolj vznemirjeni spričo tega, da si bo Azija po vseh izračunih že okoli leta 2030 povrnila status globalnega gospodarskega voditelja, kakršnega je imela do leta 1800. Po drugi strani pa sta ti državi lani medsebojno izmenjali le za 66,5 milijarde dolarjev blaga, torej za skoraj 100 milijard manj, kot ga je Kitajska v letu 2012 izmenjala z Nemčijo. Še skromnejši je trgovinski rezultat v izmenjavi med Kitajsko in Pakistanom. Čeprav bodo Li Keqiangu potrdili zavezništvo »za vse letne čase«, znaša medsebojna blagovna izmenjava med tema državama zgolj skromnih 12 milijard dolarjev. Kljub temu pa so kitajski strateški interesi le malokje tako jasno opredeljeni kot v odnosih s Pakistanom. Ti odnosi se izražajo v dveh velikih temah: razvoju pristanišča Gvadar na obali Belučistana in posredovanju kitajske jedrske tehnologije za civilno uporabo Pakistanu. Gvadar je trenutno komercialno pristanišče, zgrajeno s kitajskimi naložbami, vendar pa se lahko v dogledni prihodnosti razvije v eno najpomembnejših kitajskih pomorskih vojaških oporišč, prek katerega bi lahko azijska sila bistveno povečala svojo navzočnost v Indijskem oceanu.

Kar zadeva jedrsko energijo, bo Kitajska brez dvoma sledila Ameriki in podprla članstvo Indije v Skupini jedrskih dobaviteljev, kar je mednarodno izhodišče, ki določa pravila igre za globalno jedrsko trgovino. Vezi med azijsko silo in Pakistanom bodo toliko trdnejše, kolikor se bodo ZDA bolj očitno vpletale v indijske posle. In medtem ko bi lahko to pomagalo pri ohranjanju ravnovesja sil v Južni Aziji v mirnih časih, pa lahko takšno prepletanje štirih jedrskih sil v eni najbolj nevarnih točk današnjega sveta kaj hitro povzroči požar.

Potem ko se je marca na Kitajskem končala zamenjava generacij na oblasti, je novi predsednik Xi Jinping za svoje prvo potovanje čez mejo izbral Rusijo in nato Afriko. To je bila svojevrstna potrditev kitajske neodvisnosti od zahodnega sveta in vodilne vloge te države v vse pomembnejšem krogu držav v razvoju.

Od premiera Li Keqianga seveda ni bilo mogoče pričakovati, da bo zapostavil zahodne partnerje, kajti čeprav se Kitajska miselno morda bolj posveča prihodnosti, v kateri bo BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) verjetno bolj pomemben, kot je danes, je fizično še vedno trdno povezana z zahodnimi trgi, iz katerih črpa svojo gospodarsko moč in tehnološka odkritja.

Prerezati nit?

Če je v preteklosti svilna pot Kitajsko povezovala z azijskimi državami, medtem ko so si zahodni hegemoni svoje poti proti njenemu trgu utirali s topovskimi kroglami, je danes ravno nasprotno. »Svila« – poimenujmo s tem simbolom starodavne trgovine vse blago, ki ga azijska sila zdaj prodaja in kupuje za skoraj štiri tisoč milijard dolarjev na leto – zdaj večinoma potuje med azijsko silo in Evropsko unijo oziroma ZDA. S tema dvema partnerjema ustvari Kitajska 27 odstotkov celotnega zunanjetrgovinskega prometa in več kot 340 milijard dolarjev presežka.

S tem pa je tudi vse povedano o vsebini pogovorov, ki jih bo Li Keqiang imel v Nemčiji (s katero Kitajska ustvari skoraj 30 odstotkov celotne izmenjave z EU). Vprašanje, ali se bo območje evra iz recesije izvleklo brez protekcionalizma, je ena od poglavitnih skrbi kitajskega premiera, ki ima tudi sam probleme s precejšnjo upočasnitvijo gospodarske rasti in nezadostnim povečanjem domače porabe.

Tik preden se je odpravil na turnejo, je Li Keqiang v Pekingu gostil grškega premiera Antonisa Samarasa. Medtem ko so gospodarstveniki podpisovali nove sporazume s področja telekomunikacij in pomorskega prevoza, je kitajski premier od Grčije zahteval, naj kot članica EU stori vse, kar je v njeni moči, da se prepreči uvedba evropskih taks proti kitajskim solarnim panelom in proizvajalcem telekomunikacijske opreme. Kajti če bo Bruselj prerezal svileno nit, prek katere Kitajska krepi svoje železne mišice, bodo turneje najvišjih kitajskih funkcionarjev v prihodnje povsem drugačne.