Tiskane izdaje
New York – Ameriška agencija za nacionalno varnost (NSA) vsak dan po svetu zbere skoraj pet milijard zapisov o lokacijah telefonov (in njihovih lastnikov). Po ugotovitvah časnika Washington Post, ki je preučil dokumente žvižgača Edwarda Snowdna, so v NSA s pomočjo podatkov ugotavljali povezave med posamezniki. Agencija je brž zagotovila, da ameriškim telefonom ni sledila. Vsaj ne namenoma.
Program sledenja je doslej najbolj obsežna dejavnost največje ameriške obveščevalne agencije, saj naj bi v podatkovnih bazah hranili lokacije več sto milijonov telefonov in drugih mobilnih naprav, ki jim je mogoče slediti. S pomočjo te podatkovne gore lahko v NSA ne samo sledijo gibanju posameznika, pač pa tudi za nazaj preučujejo njegove vsakodnevne poti in navade. Prav tako je mogoče s primerjanjem različnih mobilnih naprav ugotavljati, s kom se je nekdo sestal, zmogljivi računalniki in programi lahko izluščijo potencialne nove naprave (in njihove lastnike), ki so jim v bližini že sledili.
»Naključni« podatki
V agenciji trdijo, da namenoma ne sledijo ameriškim uporabnikom, vendar pri svojem delu »naključno« dobijo tudi ogromno podatkov o položaju ameriških prenosnih naprav. Pri čemer po navajanju Washington Posta »naključno« velja za pravni pojem, ki označuje predvidljivo, a ne nameravano posledico. Predstavniki NSA ob tem trdijo, da je program povsem legalen in da je njegov namen izključno zbiranje obveščevalnih podatkov o njihovih tarčah v tujini. Pri tem se obveščevalci naslanjajo na razsodbo vrhovnega sodišča iz leta 1979, ki je sklenilo, da ustava kot zasebno ščiti vsebino pogovora, ne pa številk (oziroma metapodatkov, kot jim pravimo v sodobnem žargonu), ki jih je posameznik klical prek svojega telefona.
NSA trdi, da so tudi podatki o lokaciji tovrstni ustavno nezaščiteni metapodatki, zagovorniki pravice do zasebnosti pa ugovarjajo, da je tehnologija v dobrih tridesetih letih tako napredovala, da sodba ne zajema več bistva današnjih razprav. Poleg tega je v omenjenem primeru (Smith proti Marylandu) policija sledila posamezniku, ki je že bil osumljen kaznivega dejanja, za nadzor gibanja posameznika pa so potrebovali tako obsežne priprave, da so ga uporabljali le za najzahtevnejše preiskave. NSA zdaj zbira in hrani podatke o ogromnem številu povsem nedolžnih ljudi. Po enem od virov Washington Posta naj bi obseg podatkovne baze lokacij znašal 27 terabajtov, kar je dvakrat več od zbirke kongresne knjižnice, druge največje na svetu.
Uporaba računalnikov ne omogoča le izjemno obsežnega nadzora metapodatkov, ti so »postali precej bogatejši in kažejo, koga poznaš, kaj počneš, celo katero cerkev obiskuješ, katera politična zborovanja in kakšne težave imaš, če recimo hodiš na srečanja anonimnih alkoholikov«, je zatrdila Michelle Richardson, odvetnica Ameriške zveze za državljanske svoboščine (ACLU). Po besedah tehnološkega analitika ACLU Chrisa Soghoiana je glavna težava metapodatkov o lokaciji to, da jih ni mogoče preprečiti. »E-pošto lahko zaščitimo s šifriranjem, na spletu prikrijemo svojo identiteto, edini način za prikritje svojega položaja pa je izklop iz sodobnega načina komuniciranja in življenje v jami,« je prepričan Soghoian.
Najnovejše razkritje o delovanju NSA za zdaj ni zbudilo širšega odmeva v ZDA (večina Američanov spremlja novice prek televizije, ta pa še ni pograbila zgodbe), verjetno tudi zaradi medijske utrujenosti z Edwardom Snowdnom in njegovimi razkritji podatkov o tajnih ameriških programih nadzora. Toda skrbeti bi jih morale besede direktorja NSA, generala Keitha Alexandra, ki je na oktobrskem zaslišanju v ameriškem senatu dejal, da so leta 2010 in 2011 izvajali pilotni projekt nadzora lokacij tudi v ZDA, čeprav podatkov menda niso uporabili za obveščevalne namene. Je pa dopustil možnost, da bi obsežno zbiranje teh podatkov doma »postalo prihodnja potreba države«.
