Tiskane izdaje
New York – Razpoloženje ob tokratni prisegi Baracka Obame ni bilo tako radostno in prežeto z upanjem kot pred štirimi leti. Toda po besedah z Nobelovo nagrado nagrajenega ekonomista Paula Krugmana na dosežke njegovega prvega mandata ne bi smeli gledati s cinizmom.
»Pomembni so predvsem reforma zdravstvenega zavarovanja, paket za reguliranje finančnih trgov Dodd-Frank in majhni, toda pomembni koraki pri uvajanju bolj progresivne obdavčitve. To so temelji Obamove Velike pogodbe,« trdi Krugman. Po njegovih besedah je takšna politika med ljudmi priljubljena, kar so pokazale tudi volitve, in »bo postala še bolj priljubljena, ko bo zdravstvena reforma zaživela v praksi in bodo ljudje občutili njene prednosti, grožnje o zdravniških odborih smrti za starejše pa se bodo izkazale za prazne marnje.«
Prisega na dan Martina Luthtra Kinga mlajšega je za Obamo simbolična, čeprav prvi temnopolti predsednik ZDA še ne pomeni uresničitve Kingovih sanj. »Še vedno smo daleč od tega,« je zapisal politični komentator Tavis Smiley, »prepletena trojna grožnja revščine, militarizma in rasizma, o kateri je govoril King, se še vedno grozeče dviga nad globoko razdeljeno Ameriko.« Po njegovih besedah mora predsednik pojasniti, kako se bo najbogatejša država na svetu spopadla z revščino, premisliti o uporabi morilskih brezpilotnih letal, ki pobijajo tudi nedolžne, in v drugem mandatu odkrito spregovoriti o rasizmu v ZDA.
Obama se bo v naslednjih štirih letih spopadel tudi z vražo o prekletstvu drugega mandata, po kateri se predsedniki v drugo soočajo s škandali (Bill Clinton in Monika Lewinsky, Ronald Reagan in Irangate, Richard Nixon in Watergate) ali s hudimi političnimi porazi (Franklin D. Roosevelt in njegov neuspešen poskus povečati število vrhovnih sodnikov, poskus Georgea Busha mlajšega privatizirati pokojninski sistem).
Po besedah Kena Dubersteina, ki je vodil kabinet predsednika Reagana, so polomi posledica precenjevanja samega sebe. »Večini v drugo izvoljenih predsednikov se zdi, da so jim volivci podelili večjo moč, kot jo imajo v resnici,« ugotavlja. V Obamovem taboru so temu izzivu posvetili veliko časa in se posvetovali z zgodovinarji. Eden od njih, Douglas Brinkley, pravi, da predsednik, ki svoje izvršilne moči ne uporablja odločno in samozavestno, v drugem mandatu hitro postane postranska politična figura.
Da Obama razume to lekcijo kaže tudi današnji nagovor, ko je ljudi pozval, naj politično razpravo v državi ne sooblikujejo samo na volitvah, ampak tudi »z dvigom glasu v obrambo starodavnih vrednot in večnih idealov«. Volivce je pozval k pritisku na kongres ob spopadu za dvig meje zadolževanja države, ki ga po zadnjih glasovih iz republikanskega tabora sodeč očitno dobiva, sestava njegovega kabineta pa po ocenah analitikov kaže, da se pripravlja na oster boj z desnico.
S »prekletstvi« se je sicer prekalil že v prvem mandatu, ko se je spopadel z veliko recesijo, propadom avtomobilske industrije, največjim razlitjem nafte v zgodovini ZDA in z dvema vojnama. »To je prvič v njegovem predsednikovanju, da ga ne čaka huda kriza. Gospodarstvo se krepi, vojne se končujejo,« ugotavlja Phil Schiliro, njegov nekdanji svetovalec za zakonodajo. Vendar je časa malo, odločilno bo prvo leto. »Predsednik se mora osredotočiti na cilje, ki jih lahko doseže, ne na tiste, ki si jih želi doseči. Če mu bo to uspelo, bodo njegovi dosežki občudovanja vredni,« napoveduje John Hudak iz ustanove Brookings.
Zadnji dve leti predsedovanja sta po besedah Douglasa Brinkleya namenjeni potovanjem po svetu in opozarjanju na težave, ki ne zahtevajo ruvanja s kongresom. »Lahko izboljša odnose s Kitajsko, se loti Bližnjega vzhoda. Morda lahko obišče Arktiko, ki se topi,« predlaga zgodovinar, ki za razliko od političnih svetovalcev in analitikov meni, da je tudi drugi mandat lahko čas za velike zamisli in dramatične spremembe.
