Tiskane izdaje
New York - Srečanje predsednikov ZDA in Afganistana, Baracka Obame in Hamida Karzaja, (še) ni prineslo jasnega odgovora, koliko ameriških vojakov bo po letu 2014 ostalo pod Hindukušem.
Koalicija naj bi spomladi prepustila izvajanje vojaških akcij afganistanskim varnostnim silam, v pogovore o prihodnosti države pa bodo prek predstavništva v Katarju vključili talibe.
Afganistanskega predsednika so pričakale napovedi, da Združene države resno razmišljajo tudi o »možnosti nič«, popolnem umiku vojske po letu 2014, če vojaki ne bodo zaščiteni z imuniteto pred afganistanskimi sodišči. Pomen imunitete je danes znova poudaril predsednik Obama na skupni novinarski konferenci s Karzajem. Slednji je dejal, da je število vojakov odvisno predvsem od ZDA, po njegovih besedah pa »bo varnostni dogovor med državama moral spoštovati tudi afganistanske zakone«. Pri tem je omenil podobne razmere, kot jih imata Nemčija in Turčija, ki gostita ameriška vojaška oporišča.
Obama je napovedal, da bodo spomladi vojaki koalicije bojne naloge prepustili afganistanskim varnostnim silam in se preusmerili v njihovo urjenje, svetovanje in pomoč pri delovanju. ZDA bodo Afganistanu prepustile tudi nadzor nad zapori z ujetniki z bojišč. V pogovore o prihodnosti države bodo skušali pritegniti talibe prek njihovega urada v Katarju. Sogovornika sta se v javnem nastopu izogibala jasnejšim sporočilom o ameriški navzočnosti po letu 2014, Obama je dejal, da se bo posvetoval z vojaškim vrhom, naslednje korake o umiku pa predstavil v prihodnjih mesecih. Poudaril je, da bo varnostni sporazum oblikovan okoli dveh točk, urjenja in pomoči varnostnim silam ter protiterorističnega delovanja.
Dogajanje spominja na leto 2011, ko se je Bela hiša med umikom iz Iraka dolgo pogajala o nadaljnji navzočnosti ameriške vojske v državi, predvsem kot neke vrste varovalke pred prevelikim vplivom Irana na iraško šiitsko vlado. Ameriška desnica trdi, da je predsednik Obama Bagdadu nalašč ponudil le tri tisoč mož veliko vojaško navzočnost, kar je premalo za resno vojaško delovanje. Tako je prisilil premiera Nurija al Malikija v sklep, da to ni vredno kritik in obsojanja, ki bi jih uveljavitev imunitete sprožila med iraškimi nacionalisti. Iraški parlament je zavrnil imuniteto za tisoče ameriških vojakov in ZDA so se umaknile iz države, ki je nato zdrsnila v sektaške spopade med šiiti in sunitsko manjšino.
Podobna zgodba se morda dogaja v Afganistanu, lahko da možnost popolnega umika ni samo pogajalski pritisk, ampak način, da Bela hiša za neuspešna pogajanja obtoži predsednika Karzaja in si umije roke še nad eno državo, razmišljajo v Wall Street Journalu. James F. Jeffrey, nekdanji diplomat, ki je vodil pogajanja z Irakom leta 2011, trdi, da so številke v sedanjih pogajanjih »strašljivo podobne«, po njegovih besedah poskuša Obama izpeljati enak načrt, kot ga je imel v Iraku. Hkrati dodaja, da je v ozadju iskren namen obdržati vojake v državi.
Jeffrey opozarja, da »to ni vojna, ki bi jo Obama in demokratska stranka sovražila, poleg tega ZDA v Afganistanu niso dosegle vojaške zmage. Ko enkrat pošlješ vojake v državo, vztrajaš, dokler ne zmagaš. V Iraku smo vojno na tleh bolj ali manj dobili, v Afganistanu ne.« Izkušnja Iraka kaže, da je popoln umik verjetno najslabša možnost, pravi bagdadski politični analitik Vatik al Hasemi in dodaja, da je bila to »največja napaka, ki so jo kadarkoli naredili Američani«.
Ameriški general John Allen, ki poveljuje zavezniški koaliciji in ameriškim enotam, je predlagal ohranitev od 6000 do 15.000 vojakov po letu 2014. Po neimenovanih vladnih virih, ki jih navaja agencija Reuters, Bela hiša razmišlja v mejah od 3000 do 9000 vojakov.
Nekdanji ameriški veleposlanik v Afganistanu Ronald E. Neumann pravi, da navzočnost od 3000 do 6000 enot ne bi omogočala učinkovite pomoči afganistanski vojski in bi se osredotočila le na protiteroristično delovanje ter »ubijanje sovražnikov«, kar bi pomenilo »nikoli končano morijo, ki bi še bolj odvrnila Afganistance«. Hkrati bi tako še okrepili moč lokalnih poveljnikov, ki so eden glavnih virov korupcije v državi. Neumann dodaja, da je največja težava pomanjkanje jasnih ciljev ZDA v Afganistanu.
