Washington - Ameriški predsednik Barack Obama je med predvolilno kampanjo obljubljal takojšen umik ameriških vojakov iz Iraka in odločen obračun z resničnimi ameriškimi sovražniki v Afganistanu. V »osvobojenem« Iraku je še vedno približno 120.000 ameriških vojakov, ki jih bodo menda postopoma umaknili do konca leta 2011, če seveda ne štejemo tistih, ki jih bodo preimenovali v inštruktorje ali kaj podobnega. A zaradi notranjih političnih zdrah, zaradi katerih je negotova pravočasna izvedba volitev, in izbruhov nasilja, kakršen je bil včerajšnji masaker v Bagdadu, se utegne tudi postopni umik zavleči; kar je pred dnevi že namignil poveljnik ameriške vojske v Iraku general Ray Odierno.
Kaj početi v Afganistanu, kjer Pentagon skromno priznava, da ne zmaguje, ameriške oblasti razmišljajo že od takrat, ko se je konec januarja letošnji Nobelovi nagrajenec za mir preselil v Belo hišo. Konec marca je ta razglasil novo strategijo do Afganistana in javno napovedal, da bo tja poslal dodatnih 21.000 vojakov, potiho pa je Bela hiša odobrila še 12.000 dodatnih pripadnikov podpornih enot. Ta strategija ni zdržala dolgo, saj zdaj že pripravljajo novo. Pentagon zahteva okrepitve, od 10.000 do skoraj 90.000 vojakov, nekdanji in sedanji obrambni minister Robert Gates pa je konec tedna na srečanju obrambnih ministrov Nata izjavil, da bodo o tem, ali naj pošljejo v Afganistan dodatne enote, moževali še od dva do tri tedne. Medtem so britanski mediji objavili informacije, da so iz Washingtona Londonu, preden je ta napovedal okrepitve v Afganistanu, obljubili, da bodo tudi sami precej povečali število vojakov v tej srednjeazijski državi. Čeprav o teh okrepitvah, ki si jih želi poveljnik ameriških in Natovih sil v Afganistanu general Stanley McChrsytal, v Washingtonu uradno še razmišljajo, so jih Natove vojaške glave v Bratislavi že vnaprej podprle.
Dlje časa, ko sem v Afganistanu, manj ga razumem, je pred kratkim priznal McChrystal. To je bila poštena izjava, ki pa generala ni odvrnila od priprave celovite rešitve godlje, v katero je Američane pred dobrimi osmimi leti gnalo maščevanje zaradi napadov 11. septembra 2001. Cela množica ameriških analitikov, politikov in komentatorjev, ki v teh dnevih modrujejo, kako »zmagati« v Afganistanu, ni tako poštena. Včasih se zdi, da tisti, ki najmanj razumejo, ponujajo najbolj celovite rešitve. Med tistimi, ki jim velja priznati, da imajo o razmerah, zgodovini, kulturi in običajih v Afganistanu vsaj nekaj pojma, prevladuje skepticizem. Na obljube, da bodo Američani v tej srednjeazijski državi, ki je doslej pregnala še vsakega okupatorja, vzpostavili demokracijo, kar je napovedoval Obamov predhodnik George Bush, so že vsi pozabili, zdaj se krešejo mnenja, ali ne bi bilo bolje v Afganistanu najti nekakšno iraško rešitev, s katero bi vsaj del upornikov pritegnili na svojo stran. Zgodovina je namreč pokazala, da so tako imenovani talibi skupek zelo pragmatičnih in med sabo ne pretirano povezanih plemenskih vojščakov, ki so v zadnjih tridesetih letih spopadov pogosto zamenjali strani in se običajno priključili zmagovalcem. Zato bi jih ogromna zavezniška vojaška sila in denarna spodbuda, kakršno so dali uporniškim sunitom v Iraku, utegnila prepričati, da prestopijo na stran »dobrega« Zahoda.
Takšna strategija najbrž ni nesmiselna, čeprav je ravno včeraj pokazala svoje meje tudi v Iraku. A tak poskus rešitve je zelo otežila prava državljanska vojna, ki se je začela v sosednjem Pakistanu, kjer so se zaradi pritiskov Washingtona lotili obračunavanja s svojimi talibskimi uporniki.