Obstoj Aseana: Krog, sklenjen z evolucijsko kredo, znova v izhodišču

Ko so pred 47 leti ustanovili­ Asean (Združenje držav jugovzhodne Azije), je bil glavni cilj, ki so si ga zadali voditelji petih­ držav ustanoviteljic tega bloka,­ krepitev varnosti. Filipini, Malezija, Indonezija, Tajska in Singapur so se hoteli zaščititi­ pred ideološko ekspanzijo LR Kitajske.

V trenutku, ko je 8. avgusta 1967 pet zunanjih ministrov v Bangkoku podpisalo deklaracijo o ustanovitvi Aseana, je bila medsebojna trgovina zgolj način za nadomestitev omajanega zaupanja v zaščitniško vlogo velikih sil in materializirana skupna bojazen pred komunizmom v neposrednem sosedstvu. Ko so se voditelji devetih držav Aseana sestali v Najpjidavu, je bila znova glavna tema varnost.

To je bilo njihovo 24. vrhunsko srečanje in prvo, ki so ga organizirali v Burmi. Deseti stol je skorajda ostal prazen. Tajska je namreč nekaj dni pred tem ostala brez premierke in zunanjega ministra, nato so na srečanje, na katerem so se veliko ukvarjali prav z vprašanji nadaljnje usode te države, iz Bang­koka v zadnjem trenutku poslali funkcionarja nižjega ranga.

V burmanskem glavnem mestu so se seveda pogovarjali tudi o trgovini, saj naj bi bilo to vrhunsko srečanje posvečeno vzpostavitvi Aseanske skupnosti, gospodarske tvorbe, ki naj bi temeljila na načelih, podobnih tistim, na kakršnih je vzklila Evropska unija. Ni pa bilo odgovora na vprašanje, kako se bo ta nova faza združevanja začela leta 2015, kot je bilo do zdaj načrtovano, ko pa še nikomur ni jasno, ali se bo eno od najpomembnejših gospodarstev tega območja ­znašlo v vsesplošnem kaosu ali celo držav­ljanski vojni.

V trenutku, ko so se voditelji devetih držav zbirali v Mednarodnem kongresnem centru v Najpjidavu, je na tisoče pripadnikov »rdečih srajc« korakalo proti Bangkoku, kjer so demonstrirali njihovi nasprotniki v rumenih srajcah, ki zahtevajo strmoglavljenje celotne vlade Jinglak Šinavatre, vključno z začasnim vršilcem dolžnosti premiera Nivatumrongom ­Bunsong­paisanom.

Grozeča slika tajskega prepada

To je bila grozeča slika prepada, ki je razdelil na dva dela ne le politično prizorišče, temveč kar celotno tajsko družbo. »Rumeni« so od senata zahtevali, naj imenuje novega premiera, »rdeči« pa opozarjali, da ne bodo dovolili strmoglavljenja preostalega dela vlade z vojaškim udarom ali arbitražno odločitvijo ustavnega sodišča. Tako prvi kot drugi so dali vedeti, da so bolj pripravljeni na fizični obračun kot na diplomatski kompromis, zato si je bilo treba pod grožnjo tajske krize na zasedanju v burmanskem glavnem mestu zastaviti vprašanje ne le o prihodnosti ideje o Aseanski skupnosti, temveč celo o obstoju Aseana, če bo ena od njegovih najpomembnejših članic strmoglavila v politični in socialni prepad, saj bi ta neizbežno pomenil gospodarski samomor z resnimi posledicami, ki bi prizadele celotno območje.

Skorajda absurdno je, da eno najpomembnejših vrhunskih srečanj Aseana poteka v državi, ki se mu je pridružila leta 1997, v času, ko je v njej še vedno trdo vladala vojaška hunta. Tako je nemudoma nastalo protislovje glede političnega profila bloka, ki je pokazal preveliko strpnost do diktatorskega režima. Aung San Su Či je tistega leta dobila Nobelovo nagrado za mir, ki jo je moral v njenem imenu v Oslu sprejeti njen soprog. Voditeljica burmanske opozicije je bila takrat v hišnem priporu v Jangunu.

Od takrat se je v Burmi marsikaj spremenilo. Aung San Su Či je svobodna, vojaška hunta se je preoblekla v reformistična civilna oblačila, najsilovitejši preobrat pa je prav v tem, da zdaj največja težava Aseana ni ta država, temveč Tajska, katere opozicija pravzaprav zahteva odpravo demokracije. Organiziranje vrhunskega srečanja v Najpjidavu je hkrati nagrada burmanskemu predsedniku Thein Seinu, ki mu je uspelo s političnimi reformami preoblikovati državo v eno najpomembnejših stičišč svetovnih poslov in kapitala, pa tudi zaušnica Bangkoku, ki se je v istem obdobju spremenil v nerešljiv problem in začel korakati nazaj z večjo hitrostjo, kot se nova Burma ­prebija naprej.

Pomen varnosti in območne solidarnosti

Pokazalo se je tudi, da je Asean v slabega pol stoletja sklenil krog z evolucijsko kredo in se znova vrnil na točko, s katere sta najpomembnejši vprašanji varnost in območna solidarnost glede na vse močnejšo Kitajsko. Zdaj resda ne gre več za ideološko, temveč predvsem za ozemeljsko ekspanzijo, tako da se je v Najpjidavu razpravljalo o razkazovanju kitajske vojaške sile okoli otoka Paracel, kar se je dogajalo prejšnji teden, ko je filipinska pomorska patrulja aretirala 11-člansko posadko kitajske ribiške ladje, ki je v spornih vodah lovila želve.

Vietnamska vlada je odobrila do zdaj največje protikitajske demonstracije v Hanoju, Kitajska pa je nato v sporne vode Južnokitajskega morja pripeljala naftno ploščad, ki jo straži več kot 50 ladij, oboroženih z vodnimi topovi in prepričanjem, da so tukaj v svojem morju.

Medtem ko je bila v času nastajanja Aseana varnost motiv, trgovina pa sredstvo za uresničitev cilja, se bo treba zdaj, da bi skupnost ohranili pri življenju, nujno vrniti k varnostnim temam, da bi omogočili rojstvo trgovinske skupnosti. Izziv znova prihaja s kitajske strani, vendar nevarnost, da bi se lahko dokončno izgubil smisel nadaljnjega obstoja tega bloka, grozi od znotraj, in to od države, ki je bila ena njenih idejnih pobudnic in ustanoviteljic.

Ključno vprašanje, ki so si ga zastavili v burmanskem glavnem mestu, je, ali je mogoče preprečiti vojno, pri čemer je bila zaskrbljenost povsem enaka, ko se je razpravljalo o Tajski in njeni omajani trdnosti, kot tudi, ko so Vietnam in Filipini zahtevali skupno in odločnejšo akcijo, s katero bi prisilili Kitajsko k spoštovanju območnih pravil vedenja. Tema vrhunskega srečanja je bila Z enotnim korakom naprej proti mirni in bogati skupnosti. Vendar je skupnost s 620 milijoni prebivalcev korakala nazaj. K nemirnim virom območnih napetosti, ki jih Asean, kot se zdi, danes ne zmore več ­premostiti.