Tiskane izdaje
Minister za gospodarstvo Johan Vande Lanotte in njegova za delo pristojna kolegica Monica De Coninck se v pismu evropskemu komisarju za delo in socialo Laszlu Andorju pritožujeta nad »fenomenom socialnega dumpinga«. Po njunem prepričanju v številnih klavnicah delajo tujci, ki so slabše plačani od nemških zaposlenih. »Priče pravijo, da tuji delavci dobijo od tri do sedem evrov na uro, medtem ko drugi delavci zaslužijo med devetimi in petnajstimi evri,« sta zapisala v pismu in dodala, da mnogi niso niti socialno zavarovani. V strahu za konkurenčnost belgijskih klavnic navajata določila lizbonske pogodbe o nediskriminaciji državljanov drugih držav.
Evropska komisija ne pomni veliko tako neposrednih pritožb ene članice EU čez drugo, nad domnevnimi prenizkimi plačami za tuje delavce v nemških klavnicah, vrtnarijah in drugod pa se pritožujejo tudi nemški sindikati. In evropska komisija je že lani kritizirala nemške plače nasploh, saj so po prepričanju komisarja Andorja premalo naraščale, še posebej v primerjavi z rastjo produktivnosti.
Privajanje ljudi na delo
Med iskanjem razlogov, zakaj gre Nemčiji tudi v evrski krizi bolje kot drugim, so kritiki omenjali že vse od vplivne bančne industrije do za Nemčijo ugodnejših menjalnih tečajev v skupni evropski valuti, zdaj pa nekateri s prstom kažejo na nemški trg dela. Ne gre le za bolgarske in romunske delavce, Nemčija tudi nima najnižje zajamčene plače za vse proizvodne sektorje, poleg tega je država svoj zadnji gospodarski vzpon začela z radikalnimi reformami trga delovne sile. Prejemanje nadomestila za brezposelnost, ki so ga drastično skrajšali, so povezali z obveznostjo do dela, prav tako prejemanje socialne pomoči. Komisija, ki jo je vodil kadrovski direktor Volkswagna Peter Hartz, je za to, da bi čim več ljudi pripravili do dela, uvedla številne nove načine zaposlovanja, med njimi mini službe in »Ich-AG«, za najtežje primere pa imajo na voljo celo zaposlitev za en sam evro na uro. »Delo« je v tem primeru lahko tudi samo branje pravljic v otroških vrtcih, »zaposleni« pa med privajanjem na delovne navade dobiva plačano vse od stanovanja do hrane in drugih stroškov.
Številni Nemci so zadovoljni, ker se je s tem zelo zmanjšalo število od države odvisnih ljudi, sindikati in drugi pa verjamejo, da so takšne reforme trga delovne sile povečale delež tistih, ki se s svojim delom nikoli ne bodo iztrgali iz revščine. Po podatkih Eurostata dela v Nemčiji v sektorjih z nizkimi dohodki že 22 odstotkov zaposlenih, medtem ko je povprečje v EU 17 odstotkov. V nekaterih državah je takšnih delavcev še več, v Latviji in Litvi skoraj tretjina, v Romuniji 25,6 odstotka, na Poljskem 24,2 odstotka in v Estoniji 23,8 odstotka, številne države pa imajo veliko nižji delež slabše plačanih delavcev, med katere pri Eurostatu štejejo tiste, ki zaslužijo dve tretjini ali manj od povprečnega dohodka, merjenega z mediano: Švedska ima takšnih le 2,5 odstotka, Finska 5,9 odstotka, Francija 6,1 odstotka, Belgija 6,4 odstotka in Danska 7,7 odstotka. Nekateri pa menijo, da gre bolj kot za kaj drugega za slabši zaposlovalni položaj žensk, ki po vsej EU ponekod bolj, ponekod manj prevladujejo na slabše plačanih delovnih mestih. Z nemškimi mini službami, v katerih je plača do 450 evrov na mesec, so želeli poskrbeti tudi za čistilke, frizerke in podobne, ki so prej marsikje delale na črno.
Nemška gospodinjstva
Pri nemškem inštitutu za raziskovanje dela in zaposlovanja IAB pa svarijo pred vračanjem na staro stanje: »Številna delovna mesta bodo izginila, če bodo zakonodajalci zaostrili pravila!« Nemški trg delovne sile je tako gibljiv, da ga je le malo prizadela tudi finančna in dolžniška kriza, in mnogi si želijo, da bi tako ostalo, številni Nemci namreč še vedno pomnijo, kako so se tudi sami pritoževali nad selitvijo delovnih mest v tujino in je brezposelnost v državi dosegala že skoraj dvanajst odstotkov za delo sposobnega prebivalstva. Leta 2005 je prvič po drugi svetovni vojni presegla pet milijonov ljudi, danes pa se giblje okoli treh milijonov.
Kritiki pa vztrajajo. »Vse je dovoljeno,« s pogledom na Nemčijo ocenjuje belgijski minister za gospodarstvo. Belgijskim klavnicam se tako bolj izplača meso prepeljati v Nemčijo, ga tam razkosati in spet pripeljati nazaj domov. Kljub temu je vprašanje, ali lahko evropska komisija doseže najnižje zajamčene plače, njihova uvedba je namreč v pristojnosti posameznih članic. Morda bodo bolj pomagali pozivi, naj Nemčija v dobro reševanja evrske krize vsem svojim delavcem začne plačevati več, in kot kažejo letošnje sindikalne zahteve, ki se gibljejo tudi okrog šestih odstotkov več za plače, se to že dogaja. Nekateri pa verjamejo, da bi se veliko premaknilo že, če bi Nemčija še bolj preganjala nezakonitosti na svojem trgu delovne sile. Nekateri delavci iz vzhodne Evrope, nad katerimi se pritožuje belgijski gospodarski minister, so nezakonito prijavljeni kot samozaposleni ali pa nameščenci fiktivnih podjetij.
