V trenutku, ko se je začel tretji plenum 11. sklica centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske (CK KPK), je Cao Bowen stala v vrsti za moko. Bil je mrzel december v Tianjinu in Cao je razmišljala, da bo pripravila jiaozi (jed, podobna raviolom) z zeljem.

V vrsti za zelje je stala že nekaj mesecev prej in podolgovate glavice so bile skrbno zložene na zunanji polici okna sobe, velike nekaj manj kot 15 kvadratnih metrov, v kateri je živela z možem in najmlajšim od štirih sinov. Dala je kupon in dva jiaoja (0,2 juana), spravila kilogram moke v torbo in pohitela, da bi z drugim kuponom kupila še 200 gramov mastne svinjine. Jiaozi se ji zdijo veliko slastnejši, če je v nadevu vsaj malo mesa. Kaj več si ni mogla privoščiti. Ni vedela, da v glavnem mestu poteka zgodovinsko srečanje. Zasedanja v Veliki palači narodov so v tistih časih potekala v tajnosti. Lahko je zgolj občutila spremembo v zraku.

Njen drugi sin Xiaoming je bil pripadnik prve generacije študentov na univerzi Fudan, ki so se vpisali na podlagi sprejemnega izpita, ne na podlagi partijske neoporečnosti. Bil je moj kolega na katedri za kitajsko književnost. Imel je eno bombažno obleko in par platnenih čevljev s plastičnim podplatom. Tako kot številni drugi kitajski kolegi je imel mene oziroma, bolje rečeno, Jugoslavijo za zgled, o katerem je upal, da se bo po njem ravnala njegova dežela, potem ko je dve leti prej umrl Mao Zedong in so aretirali skrajno levo »tolpo četverice«.

Pa vendar ni verjel, da bo imel kdaj lastno stanovanje in celo avtomobil! Ko je tri leta po tem partijskem plenumu, na katerem je Deng Xiaoping razglasil začetek gospodarskih reform in odpiranje proti tujini, mama Cao kupila hladilnik znamke Končar, se je njegovi družini nasmehnila lepša prihodnost. Zelen hladilnik v kotu sobe je bil resda napol prazen, toda zelja ni bilo treba več obešati pod okno.

Pot v spremembe

Kitajska je zakorakala v reforme kot moj kolega Xiaoming – v platneni obleki. S 147 milijardami dolarjev bruto domačega proizvoda, 22 odstotki nepismenega prebivalstva, več kot 80 odstotki kmetov in mestnimi ulicami brez avtomobilov se je ta dežela podala v spremembe, ki so pripeljale do tega, da se je njeno gospodarstvo do zdaj 80-krat povečalo, da se je število nepismenih zmanjšalo na 4 odstotke, da urbani del prebivalstva močno presega ruralnega, preveč avtomobilov v mestih pa je zdaj eden od perečih problemov. Tistega leta 1978 je devet od desetih Kitajcev živelo z manj kot dvema dolarjema na dan, zneskom, ki ga je Svetovna banka določila za »mejo skrajne revščine«. Če to leto opazujemo z današnje perspektive, se zdi, da je bil, kar zadeva življenjsko raven Kitajcev, v teh 40 letih narejen večji skok kot v vseh prejšnjih štirih tisočletjih njene slavne preteklosti.

Ko je partijski in državni voditelj Xi Jinping včeraj odprl slovesno zasedanje, posvečeno obletnici začetka političnih reform in odpiranja svetu, je brez dvoma imel dovolj razlogov za ponos. Redkokatera država je doživela preobrazbo, kakršno je Kitajska dosegla v zgolj štirih desetletjih. Že pred osmimi leti je postala druga največja gospodarska sila na svetu in vodilna država na številnih področjih – od osvajanja vesolja do zlatih olimpijskih medalj.



Veliko težje je bilo v 80-minutnem govoru predstaviti Xiju, kako bo država videti v prihodnjih 40 letih. Zatrdil je, da je Kitajska prišla do točke, s katere se ni mogoče vrniti, vlagatelji – tako tuji kot domači – so bili nezadovoljni s pavšalnimi obljubami o nadaljevanju reform. Borze so včeraj zadrhtele. Minili so časi, ko je bilo Dengu, denimo, dovolj reči, »da bodo otipali kamen in prebrodili reko«. Kapital hoče danes vedeti, kako se bo azijska sila spoprijela z izzivi, kot so upočasnjevanje rasti, trgovinsko-tehnološka vojna z ZDA ali presežene zmogljivosti obratov v skoraj vseh sektorjih.

Xi je bil jasen le o suverenosti in varnosti. »Kakorkoli se bo že Kitajska razvijala, ne bo nikoli težila k hegemoniji,« je dejal. »Prav tako ne bo nihče kitajskemu narodu narekoval, kaj naj dela in česa naj ne počne,« je opozoril kitajski predsednik.

Babica Cao, nekdanja učiteljica in pisateljica, ki bo kmalu dopolnila 93 let, zdaj živi v Tianjinu v udobnem stanovanju, velikem 100 kvadratnih metrov, s pokojnino 10.000 juanov (1500 dolarjev), ki ji je ne uspe porabiti, in od štirih sinov je samo najmlajši ostal na Kitajskem. Je glavni inženir v neki družbi v Šanghaju. Ima več stanovanj in pogosto menja avtomobile. Moj kolega Xiaoming je – tako kot številni drugi intelektualci njegove generacije – emigriral takoj po pokolu na Trgu nebeškega miru leta 1989. Zdaj se je upokojil na Novi Zelandiji, kjer je bil profesor kitajske književnosti. Njegov najstarejši brat je v Avstraliji, tretji po vrsti pa v Veliki Britaniji. Xiaoming je zatrdil, da tisti najmlajši, ki je ostal na Kitajskem, živi bolje od vseh treh.