Ostre besede nekdanjega ministra Roberta Gatesa

New York – Nekdanji ameriški obrambni minister Robert Gates je redko kazal čustva, ponavadi le ob nagovorih vojakov­ na ameriških bojiščih. A je snel masko igralca pokra in v presenetljivo odkritih spominih na vodenje Pentagona kritizira­ tedanjo Belo hišo, še ostreje nedelaven kongres, v nos mu gre tudi odnos predsednika Baracka Obame do vojaškega vrha in vojne v Afganistanu.

Te dni ameriški mediji objavljajo dele 600-stranske knjige Dolžnost: spomini ministra v vojni, ki bo uradno izšla šele prihodnji teden, v njej pa republikanec Gates, ki je ostal na čelu Pentagona tudi prvi dve leti v Obamovi administraciji, pravi, da se ni boril le v Afganistanu in Iraku ter proti Al Kaidi. »Spopadal sem se tudi z birokratsko nepremakljivostjo Pentagona, brodil čez notranje spopade v obeh vladah (Obamove in predhodnika Georgea Busha mlajšega), se izogibal strankarskim breznom kongresa ter omejenim in ozkoglednim interesom njegovih članov,« opisuje nič lažje politično vojskovanje.

Obamo je sicer označil za neizprosnega in doslednega misleca, ki je pogosto sprejemal odločitve v nasprotju z željami političnih svetovalcev ali takšne, ki niso požele navdušenja političnih somišljenikov v stranki. Ukaz za napad na Osamo bin Ladna je označil za eno najbolj pogumnih odločitev, kar jih je videl v Beli hiši. Toda hkrati naj bi administracijo razjedalo sumničenje in nezaupanje v delo vojaškega vrha, »Obamo in svetovalce je razvnemala misel, da je vojska prevzela nadzor nad oblikovanjem (vojne) politike, in grozi, da bo vse potegnila za sabo«, je zapisal. Predsednikovi svetovalci naj bi Obami vztrajno prinašali slabe novice, s katerimi so podkrepili trditve, da vojaška strategija ne deluje.

Vmešavanje Bele hiše v vojaške operacije

Hkrati je »Bela hiša vpeljala najstrožji nadzor nad ukrepi za državno varnost po času, ko sta v njej vladala Richard Nixon in Henry Kissinger«, trdi Gates. Po njegovih besedah so se člani sveta za državno varnost poskušali vmešavati celo v posamezne operacije in začeli klicati poveljnike na bojišče. V spominih opisuje, kako je na enem od sestankov s predsednikom pomislil, da »ne zaupa svojemu vojaškemu poveljniku, ne prenaša [afganistanskega predsednika Hamida] Karzaja, ne verjame v lastno strategijo in ne sprejme vojne kot svoje, zanima ga le, kako oditi«.

Osupnilo ga je tudi priznanje takratne zunanje ministrice Hillary­ Clinton Obami, da je leta 2007 nasprotovala pošiljanju dodatnih vojakov v Irak samo zaradi političnih razlogov, saj je že razmišljala o predsedniških volitvah prihodnje leto in spopadu z njim. Clintonovi njegove besede zagotovo ne bodo koristile, če bo čez dve leti kandidirala za predsednico ZDA, čeprav jo je hkrati označil za »pametno, idealistično, a hkrati pragmatično, realistično, neutrudno, zabavno in izredno predstavnico ZDA po ­svetu«.

Hinavski senatorji in neotesani kongresniki

Tolaži se lahko s tem, da jo je odnesla precej bolje od podpredsednika Joeja Bidna, prav tako možnega kandidata leta 2016, o katerem Gates meni, da je »glasen, čenčav in bolj obseden s politiko kot vsebino«. Še bolj kritična je ugotovitev, da je »imel napačno stališče do skoraj vsakega zunanjepolitičnega in varnostnega vprašanja v zadnjih štirih desetletjih«. Biden naj bi bil eden glavnih krivcev za predsednikov skvarjeni odnos z generali, saj naj bi mu vsak dan kot kitajski mučitelji ponavljal, »vojski ne moreš zaupati«.

Najbolj oster je do kongresa, med kongresnimi zaslišanji »so me obhajale skomine, da bi vstal, treščil papirje na mizo in odstopil. Besede sem imel na koncu jezika: 'Morda sem obrambni minister, a sem tudi državljan ZDA in na svetu ni nobenega pasjega sina, ki bo tako govoril z mano'«. Senatorje je označil za hinavske in zabite, ko so postavljali vedno nove zahteve za iraške poslance, sami pa niso bili zmožni sprejeti niti proračuna. Mnenje o članih odbora za zunanjo politiko v spodnjem domu kongresa? ­»Neotesani, nespodobni in neumni«.