Pakistanci enotno 
proti ameriškim zahtevam

Pakistan odločno zavrača ameriške zahteve po obračunu s Hakanijevo mrežo.

Objavljeno
30. september 2011 20.14
Posodobljeno
01. oktober 2011 10.00
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Predsednik pakistanske vlade Jusuf Raza Gilani je v iskanju širiše politične podpore pri odprtju novega poglavja v odnosih z Združenim državami Amerike predvčerajšnjim k sebi povabil predsednike vseh vidnejših političnih strank in gibanj v državi. Predstavnikom 58 strank je Gilani povedal, da Pakistan (tokrat) ne bo popustil ameriškim pritiskom in dodal, da kakršna koli vojaška operacija pakistanskih oboroženih sil proti mreži Hakanijevih borcev v Severnem Vaziristanu ne pride v poštev, saj bi takšno posredovanje lahko še bolj destabiliziralo državo in med drugim ogrozilo tudi geostrateške interese 170-milijonske države, ki poseduje jedrsko orožje. Gilani, ki je že vse od prihoda na čelo pakistanske vlade le lutka, s katero so lahkotno upravljale vojaške in varnostno-obveščevalne strukture, je pobudo prevzel v ključnem trenutku, saj se zdi, da do dokončnega ameriškega prečkanja Durandove črte, ki le navidezno ločuje Afganistan in Pakistan, ni več daleč.

Gilanijev čvrst obrambni »gard« zoper ameriške zahteve po pakistanskem obračunu s Hakanijem je zbrana pakistanska politična elita enotno podprla. Ključen argument predsednika vlade proti posredovanju v Severnem Vaziristanu in še nekaterih drugih plemenskih provincah ob afganistanski meji, ki jih obladuje koalicija plemenskih in talibskih milic, na čelu katerih je še iz časov afganistanske svete vojne zoper sovjetske zavojevalce zloglasna družina Hakani, je dejstvo, da Pakistan že vse od 11. septembra 2001 na svojem ozemlju bije vojno za nekoga drugega.

Vojno, v kateri je umrlo okoli 10.000 pakistanskih vojakov in najmanj 25.000 civilistov in ki je popolnoma destabilizirala in osiromašila državo, ki skozi vso svojo zgodovino hodi po - in preko - roba vojne s sosedi (Indija) in notranjih spopadov. Ob tem je Gilani poudaril, da Hakanijeva mreža - v osemdesetih leti prejšnjega stoletja so jo na noge družno postavili predstavniki Cie in pakistanske varnostno-obveščevalne službe ISI - ne predstavlja grožnje pakistanski državi, a dodal, da je Pakistan odprt za dialog in sodelovanje z mednarodno skupnostjo. Ta je mogoč le, če se ustavijo ameriški pritiski na Islamabad.

Pakistan ne bo 
odpiral še ene fronte

»Zaščititi moramo pakistanski nacionalni interes, drugi pa bi ga morali spoštovati. Pritisk na našo državo se mora ustaviti, dovolj je bilo. Prav tako se mora končati igra obtoževanja; ameriške obtožbe, ki zanikajo naše žrtve in uspeh v vojni proti terorizmu, ki še vedno traja, so nas šokirale. Pakistan je v teh zahtevah enoten, saj ščitimo svojo suverenost,« je bil na srečanju v Ravalpindiju, središču pakistanske vojske, de facto vladarja in »lastnika« države, odločen Gilani.

Predsednik pakistanske vlade se je po ameriškem odkritju in uboju Osame bin Ladna v neposredni bližini elitne pakistanske vojaške akademije v Abotabadu pred petimi meseci skupaj s vojaškimi in varnostno-obveščevalnimi elitami znašel v hudi zadregi. Odnosi z Združenimi državami, ki so z denarno pomočjo Pakistan zadnje desetletje tako rekoč reševale pred bankrotom, so se posledično bistveno poslabšali in pripeljali do umika diplomatskega jezika in izbruha neposrednih obtožb. Od tod do spopada ponavadi ni daleč.

Po pisanju pakistanskih časnikov so minulo nedeljo na zasedanju generalštaba pakistanske vojske, ki ga je vodil prvi mož oboroženih sil general Ašfak Kajani, vodilni generali razpravljali ravno o morebitnem ameriškem kopenskem posredovanju na pakistanskih plemenskih območjih. Generali so že v nedeljo sklenilii, da pakistanska vojska - utrujena od desetletnih spopadov - ne bo odprla »še ene fronte«.

Mušaraf: Prioriteta 
je indijska grožnja

Ob naraščajočem pritisku na Islamabad se je iz svoje vile v Londonu oglasil tudi nekdanji paksitanski predsednik Pervez Mušaraf, ki je skoraj sedem let igral dvojno igro. Hkrati je kot »ključni zaveznik« sodeloval v vojni proti terorizmu in zaradi »zgodovinske indijske grožnje« podpiral skrajne milice po vsem Pakistanu. Ravno pod Mušarafovim vodstvom so duhovi nepovratno ušli iz steklenice.

O posredovanu zoper Hakanija je Mušaraf, ki se naslednjo pomlad vrača v pakistansko politično življenje, britanskim novinarjem povedal: »Če bi še vedno vodil državo, bi odločil v korist pakistanski nacionalnih interesov. Ti pa so - bolj kot s čemer koli - povezani z indijsko grožnjo. Če Indija zlorablja Afganistan proti Pakistanu, moramo to preprečiti. O svojih nacionalnih interesih moramo govoriti neposredno. Še posebej, ker moramo biti pripravljeni na čas, ko bodo mednarodne sile odšle iz Afganistana. Odnosi z ZDA so zdaj slabi, ni zaupanja. Američani ne razumejo naše občutljivosti. Povezujejo se z Indijo, Indijci pa v Afganistanu lahko počno, kar koli hočejo. To je nesprejemljivo.«