Tiskane izdaje
Vatikan − Prvo srečanje papeža Frančiška z ameriškim predsednikom Barackom Obamo je minilo z veliko nasmehi pred kamerami pa z dolgimi, resnimi pogovori, med katerimi prvaka dveh velikih sil nista skrivala razlik, nista pa jih tudi pretirano poudarjala.
Ameriški predsednik je bil pri argentinskem papežu skoraj eno uro, za manj optimistične dobrih 50 minut. Izmenjala sta si darila, papež je za svojo poletno rezidenco na Castelgandolfu, ki jo je pred kratkim odprl za javnost, dobil semena rastlin, ki rastejo v vrtovih Bele hiše. Nekajkrat sta se prešerno nasmejala, še posebno razigran se je zdel Barack Obama.
Predsednik Obama je voditelja milijarde katoličanov vsega sveta pozdravil s »Kako ste kaj?«. Potem mu je povedal, da ga občuduje in da mu je srečanje z njim v posebno čast. Ameriški opazovalci so menili, da se je predsednik zelo potrudil biti kar se da všečen ameriškim katoličanom. Zlasti pretežno konservativnim škofom, ki z Belo hišo bijejo bitke, predvsem zaradi abortusa, istospolnih porok in kontracepcije.
Voditelja največje svetovne posvetne sile in cerkvenega cesarstva, ki je hkrati duhovna in posvetna trdnjava, sta se, sodeč po sporočilih, strinjala, ko je bil govor o boju proti revščini na svetu in miru, manj pa, ko sta se pogovarjala o temah, ki sta jih uvrstila v rubriko verskih svoboščin, pravice do življenja in ugovora vesti.
Uradni Vatikan je izdal kratko sporočilo, ki je prijazno, vendar tudi dokaj odkrito in zadržano, razloži pa, da je papež Frančišek branil cerkveno stališče proti abortusu in nasprotoval ameriški migracijski politiki. O razlikah se je Obama vsekakor več in bolj odkrito kakor z Bergogliem pogovarjal s papeškim drugim človekom, državnim tajnikom Pierom Parolinom.
V imenu ZDA je Obama sam spregovoril na tiskovni konferenci po pogovorih s predsednikom Italije Giorgiem Napolitanom in premierom Matteom Renzijem. Bil je za spoznanje manj nasmejan kot ob odhodu iz apostolske palače, ko je komentiral, kako čudovito je bilo srečati svetega očeta. Dal je vedeti, da je njegova država pač posvetna sila, Sveti sedež pa tudi duhovna in moralna, ki na dogajanja lahko gleda tudi drugače, po svoje.
Komentatorji vendarle menijo, da je bilo srečanje prijazno in pozitivno. Da vsekakor ni mogoče pričakovati paktov o skupnem napadanju skupnih nasprotnikov, kakor sta pred tremi desetletji storila Janez Pavel II. in Ronald Reagan, ko sta se skupaj lotila komunizma, so dali v Rimu vedeti že prej.
Iz Vatikana je ameriški predsednik odšel na kosilo na Kvirinal, v nekdanjo papeško rezidenco. S predsednikom Napolitanom se je pogovarjal brez prevajalcev. Napolitano je bil pred desetletji prvi italijanski komunist, ki je bil povabljen v ZDA in tudi v Veliko Britanijo, tam je smel predavati na univerzah.
Prav tako kot vatikanski se zdijo rimskim komentatorjem pomembni pogovori s premierom Renzijem. Obama je ocenil, da mlademu predsedniku vlade lahko zaupa, pohvalil je njegove reformne načrte.
Tvoj »Yes, we can!« danes velja za nas, je bil odločen Renzi. Obama mu je zagotovil, da ima vse zaupanje v Italijo. Rekel je, da mu je med načrti za izhod iz krize najbolj všeč akcija za zaposlovanje mladih.
Od žarečih oči do kislih obrazov
V italijanski posvetni in cerkveni javnosti pa je med dogajanjem še bolj od Obamovega obiska odmevala maša, ki jo je pred sedmo uro zjutraj, ko je bil promet po Rimu še omejeno dovoljen, papež Frančišek priredil italijanskim politikom.
Prišlo je več kot 500 parlamentarcev, zraven tudi večina članov vlade, skoraj vsi politiki, ki v Italiji kaj štejejo. Papež je menda nameraval maševati v hiši svete Marte, kjer stanuje in kjer zgodaj zjutraj mašuje vsako jutro, a je bilo politikov, ki so se hoteli pokazati ob njem in pred njim, preveč, mašo so morali preseliti v baziliko.
Tisti v prvih vrstah in tudi vsi drugi, ki so sedeli bolj zadaj, so v začetku sijali od sreče, ko jim je papež naštel, kaj vse jim mora povedati in položiti na dušo, pa so se zelo zresnili in se držali bolj kislo. Bilo je precej podobno ozračju, ki ga je bilo videti na posnetkih nedavnega papeževega nagovora kardinalom, ko jih je opozoril, naj nehajo prenašati čenče, ogovarjati, spletkariti.
Politikom je Frančišek očital, da so se preveč oddaljili od ljudstva in se zagnali v boj za dobiček. Preveč je korumpiranih politikov, je dejal. Grehe je mogoče odpuščati, korupcije pa ne, grešnik se lahko vrne na prava pota, pokvarjeni politik pa se ne more, je bil odločen.
