Tiskane izdaje
Ravnanje Pariza ima še poseben pomen, ker mora Francija kot težkokategornica v območju evra skrbeti, da nova, strožja evropska pravila glede proračunske trdnosti ne bodo končala tako neslavno kot pred desetletjem pakt stabilnosti in rasti. Nespoštovanje njegovih pravil brez vsakršnih kazni (namesto tega so bila pravila zrahljana), ki sta ga začeli Nemčija in Francija, je eden od glavnih razlogov za izbruh dolžniške krize na stari celini, saj so se v državah nagrmadili dolgovi. Ti so po izbruhu finančne krize in večji pazljivosti investitorjev postali nevzdržni.
Ko je Bruselj konec maja dajal priporočila članicam in ocenjeval njihov primanjkljaj, je Franciji podaljšal rok za uskladitev luknje z maastrichtskimi tremi odstotki BDP za dve leti, na leto 2015. Francijo so tudi pozvali, naj naredi več za postavljanje pokojninskega sistema na trdne temelje. S podaljšanjem roka je Francija lahko ublažila varčevalne cilje, da ne bi preveč zavrla gospodarstva. Francoska vlada bo morala do 1. oktobra poročati Bruslju o ukrepih za ureditev javnih financ, s katerimi naj bi izpolnila pričakovanja evropske komisije na šestih ključnih področjih.
Ko so bila bruseljska priporočila sprejeta, je predsednik François Hollande bentil, da evropska komisija ne more narekovati Parizu, kakšne gospodarske ukrepe naj sprejema. Edino, kar da lahko zahteva, je ravnotežje javnih financ, saj ima Francija res prevelik primanjkljaj. Letos bo znašal vsaj
Kako bodo dosegli cilje, denimo, na področju pokojninske reforme, naj bi bila le stvar Francije. Ker se bo luknja v pokojninskem sistemu do leta 2020 menda povečala na dvajset milijard evrov, je Bruselj predlagal podaljševanje delovne dobe.
Evropska komisija je z novimi pravili, sprejetimi kot nauk, potegnjen iz dolžniške krize, dobila večjo moč. V skladu s svežnjem, poimenovanim dvojček, morajo države do 15. oktobra poslati v Bruselj proračunske načrte. Če so ugotovljene resne pomanjkljivosti glede izpolnjevanja pakta stabilnosti, lahko od članic zahtevajo nove predloge. Čeprav se v Bruslju radi pohvalijo, da so dobili takšne pristojnosti, kot še nikoli doslej, bo resna preizkušnja verodostojnosti, ko spoštovanja pravil ne bodo zahtevali le od manjših držav, marveč tudi od velikih, kot je Francija.
Na usodni meji
Po prvih znamenjih evropska komisija ni najbolj zadovoljna z načrti socialistične vlade v Parizu. Komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn jo je v intervjuju za Journal du Dimanche pozval, naj prekine zviševanje davkov. To da bi zavrlo gospodarsko rast kakor tudi zaposlovanje. Govoril je o usodni meji. Rehnovo sporočilo je bilo nedvoumno: proračunska disciplina se ne dosega z zviševanjem davkov, marveč z zmanjševanjem javnih izdatkov. Za vsako ceno bi se po Rehnovih besedah morali ogniti novim obremenitvam dela.
Bruselj skrbi dolgoletno zniževanje francoske konkurenčnosti z obremenjevanjem dela in podjetij, ki so zato izgubila del trgov. Davčni pritisk, ki da je dosegel ekscesno raven, da negativno vpliva na zaupanje gospodinjstev in podjetij. V Franciji si med drugim želijo prihodnje leto z višjimi davki zbrati šest milijard evrov. Poleg tega bodo zvišali DDV in vladi začeli napovedovati še okoljski davek, s katerim si želijo zmanjšati potrošnjo energije. Ker je Francija že v zadnjih dveh zasnovala zviševanje davkov za okoli 50 milijard evrov, je čedalje več pozivov k pritiskanju na zavoro.
Dovolj je davkov!
Finančni minister Pierre Moscovici je pred kratkim ugotavljal, da so Francozi siti visokih davkov. Da je v državi pri uvajanju in zviševanju davkov dosežena zgornja meja, je v analizi ugotavljal že IMF. Na drugi strani so morali izpolniti drage predvolilne obljube. Hollande je za del zaposlenih znižal mejo za upokojitev z 62 na 60 let. Danes je pri reformi pokojninskega sistema (luknja hitro narašča, dosegla je že 14 milijard evrov) na mizi – zviševanje prispevnih stopenj. To bi bil še en udarec konkurenčnosti Francije, ki čedalje bolj zaostaja za Nemčijo.
Zlasti delodajalci s sloganom »Dovolj je!« govorijo o Franciji kot davčnem peklu. Francija že tako sodi med države z največjo davčno obremenitvijo. Znaša okoli 46 odstotkov BDP. Tako obstaja nevarnost, da bi nove dajatve ustavile že tako počasno okrevanje gospodarstva. Načeloma dobronamerni, a nekoliko vzvišeni nasveti prihajajo z druge strani Rena. V frankfurtskem FAZ so zapisali, da bi se Francija morala učiti pri baronu Montesquieuju, ki je sredi 18. stoletja ugotavljal, da lahko hlapčevanje s pretiranimi davki na koncu pripelje do manjših davčnih prihodkov.
