Tiskane izdaje
Če bi v Srbiji upoštevali pravila, bi morali v zadnjih petnajstih letih večino derbijev prekiniti ali pa se ti sploh ne bi smeli zgoditi. Po zadnjih izgredih na srečanju med Partizanom in Crveno zvezdo se javnost sprašuje, kako uveljaviti red na športnih terenih in kako naj se država spopade s huligani. Karl Marx bi najbrž pripomnil, da je država preveč resna stvar, da bi iz nje delali cirkus.
Nogometaši Partizana in Crvene zvezde bodo do nadaljnjega igrali pred praznimi tribunami zaradi incidenta na njihovem 145. medsebojnem derbiju. Skupnost nogometnih klubov superlige Jelen je suspendirala njuna stadiona do končne odločitve disciplinske komisije Nogometne zveze Srbije, pristojne državne organe pa pozvala, naj sprejmejo ukrepe za trajno rešitev problemov, ki jih povzročajo huligani.
Po mnenju večine srbskega življa bi bilo treba z zakonom ločiti prave navijače od huliganov. Srbska oblast jim sporoča, da je za učinkovit spopad s skrajneži nujno široko soglasje v družbi ter analiza in sprememba veljavne zakonodaje.
Ne bo lova na čarovnice
Srbski premier Ivica Dačić pravi, da so vse politične stranke desetletja dvorile huliganom, navijaškim in mafijskim združbam, zato nasilni incidenti na športnih prireditvah ne bi smeli presenetiti nikogar. Dačić je priznal, da so tako ravnali tudi njegovi socialisti, ker je bilo dobrikanje nacionalizmu in šovinizmu moderno in popularno, ko je šlo za bitko za volilne glasove. Sklenil je z besedami, da je vsega enkrat konec in da je treba uveljaviti red, kar pa ne gre brez sile, zato navsezadnje tudi obstaja »ministrstvo sile«.
Prvi podpredsednik vlade Aleksandar Vučić, ki velja za najmočnejšega srbskega politika, je napovedal neizprosen boj proti vsem kriminalcem, ki z roko v roki s huligani ogrožajo varnost na javnih prireditvah.
Kot šef varnostnih služb je zagrozil, da bo država vsem, ki mislijo, da se z njo lahko igrajo, dokazala njihovo zmoto. V tem kontekstu je tudi poudaril, da je kar desetkrat več ljudi zadolženih za varovanje pomembnih osebnosti kot za boj proti trgovini z narkotiki, ki jih kriminalci preprodajajo tudi na športnih prireditvah. Na koncu je obljubil, da se organi pregona ne bodo šli lova na čarovnice.
Zakon že, kaj pa praksa?
Čeprav je Srbija leta 2003 sprejela zakon o preprečevanju nasilja na športnih prireditvah, srbska javnost meni, da ga je treba spremeniti ter razširiti krog odgovornih za nasilne izgrede navijačev. Po zakonu je za nasilniško vedenje zagrožena kazen od treh mesecev do enega leta zapora, za skupinsko nasilje od šest mesecev do treh let, kolovodji skupine pa od ene do pet let zapora. Nemara bi Albert Einstein opozoril, da za ugled države ni nič bolj nevarno, kot če sprejema zakone, ki jih ni sposobna uresničiti v praksi.
Po mnenju športnega sociologa Dragana Kokovića so številne rešitve v zakonu dobre, morebitne spremembe pa bodo še vedno le institucionalne rešitve. Opozoril je, da institucije uvajajo red tam, kjer ga ni, kar gotovo velja za navijaške skupine, vendar mora pri reševanju perečega problema sodelovati celotna družba. Izpostavil je medije, ki skrajnežem omogočajo, da so v središču pozornosti, namesto da bi jih ignorirali.
Opremljeni kot mesarji
V nacionalni strategiji za boj proti nasilju na športnih prireditvah za prihodnje petletno obdobje, ki jo je srbska vlada sprejela letos, so zapisali, da je nasilniško vedenje navijačev čedalje bolj organizirano, njegov cilj pa je militarizacija družbe.
Navijači se pretepajo tudi pred in po tekmah, v spopadih pa uporabljajo bakle, motike, bejzbolske palice, opeke in kamenje. Ker so tesno povezani s kriminalnimi združbami, so pogosto tudi žrtve strelskih obračunov in bombaških napadov. Čeprav so proti kolovodjem vložene številne kazenske ovadbe, sodni mlini meljejo tudi po deset in več let, zato velika večina še ni pravnomočno obsojena.
V Srbiji je še vedno živ spomin na pokojnega francoskega navijača Briceja Tatona, ki so ga napadli pripadniki navijaških skupin Irid ćibili, Alkatraz in Rebels – obraze so si prekrili s kirurškimi maskami, v krvavi obračun pa krenili oboroženi z bejzbolskimi palicami in baklami. Napad je bil dobro organiziran, huligani, ki so Tatona ločili od skupine in ga pretepali brez milosti, pa so po opravljenem krvavem delu odšli na tekmo Partizan–Toulouse in jo mirno spremljali, kot da se ni nič zgodilo.
Navijaške horde še včeraj topovska hrana
V rutinskih pregledih pred stadioni policisti najdejo pri navijačih tudi sekire, nože in mesarske kljuke. Po podatkih notranjega ministrstva se incident zgodi na vsaki športni prireditvi v Srbiji, huligani pa najpogosteje uporabljajo pirotehniko, uničujejo športne dvorane in stadione ter žalijo nasprotnike na nacionalni, rasni in verski podlagi.
Navijaške horde iz vse Srbije so bile še včeraj tudi topovska hrana ali pa so sestavljale jedro prostovoljnih paravojaških enot, ki so se dokazovale v balkanskih vojnah, v prvih vrstah pa so bile tudi po petooktobrskem prevratu, ko je bilo treba braniti njihove junake; Veselina Šlivančanina, Radovana Karadžića ali Ratka Mladića.
Kot pravi Dobrica Ćosić, domovina in država nista isto, kajti narod je pripravljen braniti domovino tudi v slabi državi. Ker je na razočaranje navijaških hord čas vojn za nacionalno združitev končal na smetišču zgodovine, so namesto domovinskih nalog, če zanemarimo njihov boj za ohranitev Kosova v Srbiji, spet postale pomembne klubske barve.
