Pismo iz Beograda: V Srbiji humanitarni divji zahod

Srbi so v vse večji socialni stiski postali pravi reklamožeri. Ker povprečna srbska družina prosti čas preživi pred televizorjem, cele noči pase oči tudi na domačih in svetovnih reklamah. Če jim je dolgčas, skuhajo kavo ali skočijo v toaleto, morda pokramljajo s prijatelji po telefonu ali na družabnih omrežjih. Ne pozabijo le, kaj so sploh začeli gledati, temveč tudi spregledajo pozive k humanitarni pomoči.

Navadni srbski državljani še vedno pričakujejo, da bo država poskrbela zanje, ne zanima pa jih, kaj bi lahko sami naredili za državo. Čipsožeri v stiski čakajo, da bodo rešitve padle z neba. Niti na misel jim ne pride, da bi zavihali rokave in se sami spopadli s težavami. Zato večina ne razmišlja o pomoči rojakom, ki umirajo zaradi bolezni ali lakote. Zanje so pristojne država in humanitarne organizacije.

Denar sveta vladar

V Srbiji so poskušali s humanitarno akcijo rešiti življenje osemletne Tijane Ognjanović, ki so jo operirali v Houstonu, vendar je vseeno umrla. Zbrali so poltretji milijon evrov, po smrti deklice pa je tabloid Kurir postavil javno vprašanje, kaj bo s preostankom zbranega denarja.

Da je bila akcija izjemno uspešna, je bil najbolj zaslužen srbski igralec Sergej Trifunović; v Velikem bratu je rojake pozval, naj raje z esemesi sofinancirajo operacijo deklice, kot da denar zapravljajo za resničnostne šove. Na njegovo razočaranje se oče in mati Tijane, ki sta obdržala neporabljeni denar, po smrti hčere nista odzvala na njegove klice. Čeprav je Trifunović javno pojasnil, da ju je klical, da bi del denarja namenila za operacijo nekega drugega otroka v Veliki Britaniji, sta ostala gluha na obe ušesi.

Žalujoči ostali

Na družabnih omrežjih se je vsul plaz kritik tako na račun Kurirja kot Trifunovića, češ da ne dovolita staršem, da v miru žalujejo in prebolijo tragično izgubo. Ker je javno vprašanje sprožil Kurir, je večina sočustvovala s starši, ker rumenih medijev pač za nobeno ceno ne gre podpirati, tudi če odprejo relevantno družbeno temo.

V veliki manjšini so bili tisti, ki so se vprašali, ali nimata Ognjanovićeva samo njima znanih namenov z zbranim denarjem. Posamezni zagovorniki molka staršev so celo menili, da bi morala za veliko bolečino ob izgubi hčerke denar kar zadržati.

Polemiko je po dolgem času presekala ministrica za zdravje Slavica Đukić Dejanović; povedala je, da so se starši Tijane Ognjanović odločili, da bodo poldrugi milijon evrov namenili inštitutu za matere in otroke. Kot je še pojasnila, oba brezpogojno zaupata zdravnikom inštituta, tako da želita zagotoviti otrokom po presaditvi organov v bolnišnicah po svetu najboljše razmere za okrevanje.

Čeprav so jima pristojne republiške komisije posredovale seznam otrok, ki se ne morejo zdraviti v tujini zaradi pomanjkanja denarja, sta se raje odločila, da financirata preureditev, opremo in izobraževanje kadrov v inštitutu. Po mnenju Dejanovićeve je to njuna pravica, ni pa odgovorila na vprašanje, ali ne bi bilo prav, da bi o porabi denarja soodločali tudi tisti, ki so ga zbrali.

Pritisk javnosti

Ključni problem je, da v Srbiji samoiniciativna humanitarna dejavnost državljanov ni zakonsko urejena. Pobudniki humanitarnih akcij ne morejo oblikovati posebnega sklada, na katerem bi se na primer zbiral denar za zdravljenje otrok v tujini. Ob zid je tako trčil tudi Trifunović, ki je želel v prihodnje preprečiti morebitne zlorabe humanitarnih akcij.

Ministrstvo za zdravje je šele na njegovo pobudo pisno pozvalo predsednika srbske skupščine Nebojšo Stefanovića, naj poslanci zagotovijo zakonske pogoje za oblikovanje humanitarnega sklada; ustanovile bi ga državne institucije in nevladne organizacije. Srbska oblast se je tudi pred tem šele zaradi izjemnega pritiska javnosti odločila, da bo država vsem državljanom plačala presaditev srca v tujini.

Optične iluzije

Srbi so pozabili, da so še včeraj imeli sistem par in nepar, bone za mleko, olje in sladkor, vrste za bencin in pralni prašek, sezname čakajočih za stanovanja, jeklene konjičke in televizorje. V zgodovinskem spominu so ohranili, da je skoraj pol stoletja krizi sledila kriza.

Kot ugotavljajo, se tudi z zmago demokracije ni nič spremenilo, saj se je kriza še razbohotila. Res pa je, da se po novem tako kot vesoljni svet soočajo s krizo identitete, življenjsko, psihološko, finančno, ekonomsko ali, denimo, z mednarodno krizo. Raznovrstnost kriz tako še najbolj ustreza oblasti, saj v takšnih razmerah zlahka najde izgovor za neuresničene obljube.

Nemara je tudi ta ali ona kriza privedla do tega, da je oče, ki je zbral denar za otrokovo zdravljenje s pomočjo donacij, prostodušno izjavil, da naj otrok ozdravi, donatorji pa morebitnega preostanka denarja ne bodo videli nikoli več. Kot je pojasnil, ima še tri otroke; treba jih je izšolati in pripeljati do spodobnega kruha.

Vsako človeško čutilo lahko zapeljejo iluzije, prevarati možgane pa je mačji kašelj. Čipsožerom in reklamožerom so optične iluzije dobre za bistritev oči, ne prinašajo pa nič dobrega, če jih imajo ljudje za obrambo pred resničnostjo.