Pismo iz Berlina: Mesto, ki se spominja

Berlin − V nemški prestolnici dobesedno hodite po zgodovini. Pred številnimi hišami so med običajnim tlakom postavljene medeninaste kocke z imeni nekdanjih stanovalcev, ki so jih nacisti odvlekli v koncentracijska taborišča in so tam umrli. V minulem tednu so se spomnili tudi nacističnega požiga knjig pred osemdesetimi leti. »Kjer zažigajo knjige, na koncu zažgejo tudi ljudi,« velja od tistega grozljivega 10. maja 1933.

Nekatera mesta so kot ptič feniks, ki pomlajen vzleti iz pepela. Med njimi je Berlin. Zdaj velja za svetovljansko prestolnico, množice prihajajo okušat ozračje alternativnosti in klasike v enem. Nekdanji zahod in vzhod je skupaj s tujimi priseljenci, med katere »pravi« Berlinčani štejejo tudi Nemce iz drugih delov države, postal lonec, vendar identitet ne tali, ampak jih združi in nadgradi. V tem je Berlin ta čas enkraten. Mesto se letos spominja še ene obletnice, ki mu je zagotovila obstanek in razvoj. Pred petdesetimi leti je zahodni Berlin obiskal tedanji ameriški predsednik John F. Kennedy in pred schöneberško mestno hišo povedal, da je tudi on Berlinčan. Dve leti pred tem je režim Nemške demokratične republike v strahu, da mu bodo pobegnili vsi prebivalci, s skoraj štiri metre visokim zidom okrog svojega ozemlja zahodni Berlin odrezal od sveta, konec junija 1963, ko so meščani svobodnega dela navdušeno pozdravili ameriškega predsednika, pa so ga že petnajst let oskrbovala zavezniška letala. Kennedyjev govor je imel tudi nekaj smešnih poant, s stavkom »Ish bin ein Bearleener«, kakor si ga je fonetično zapisal za lažjo izgovarjavo, se je v resnici razglasil za krof. Njegova poslanica pa je bila seveda jasna vsem: »Svoboda prinaša veliko težav in tudi demokracija ni popolna. A nam nikoli ni treba zgraditi zidu, da bi naši ljudje ostali.«

Več kot sto tisoč navzočih zahodnih Berlinčanov in milijoni zahodnih Nemcev, ki so govor poslušali po radiu ali gledali po televiziji, so se dobro zavedali tudi neznanske velikodušnosti, s katero so jih od druge svetovne vojne zasipale zasedbene države. Hladna vojna je zakrivila, da je Zahodna Nemčija postala zaveznica drugih zahodnih držav še pred izvedbo denacifikacije, poleg tega so grenke izkušnje iz časov po prvi svetovni vojni zaveznike izučile, da se nasprotnika ne splača popolnoma potisniti v kot. Brez gospodarske in družbene katastrofe weimarske republike se Adolf Hitler morda ne bi mogel povzpeti na oblast, tako vsaj domnevajo številni zgodovinarji. Berlin je imel srečo tudi pozneje. Razvpiti zid je 9. novembra 1989 padel brez nasilja, potem ko je voditelj vzhodnoberlinske komunistične partije Günter Schabowski razglasil, da je prehod dovoljen. Množice so se vsule skozi prehode, začelo se je ljudsko slavje, ki je presunilo ves svet. Na poti do današnje svetovne metropole pa ni šlo povsem brez težav. Po prvi evforiji so mnogi zahodni Berlinčani skoraj žalovali za starimi časi s svojim središčem mesta na elitnem bulvarju Ku'damm, s svojim meščanskimi in alternativnimi predeli, s svojimi miti in legendami. Medtem ko so po desetletjih zanemarjanja obnavljali vzhodne predele, se je center spet začel seliti na vzhod. S tem dolgo niso bili zadovoljni niti tamkajšnji meščani; ko so jim obnovili hiše, so nekateri deli nekdanjega vzhodnega Berlina postali tako privlačni, da si jih mnogi niso mogli več privoščiti. V letih po vrnitvi statusa prestolnice je sledil še naval zahodnih Nemcev in tujcev.

Zdaj se tudi največji nezadovoljneži težko uprejo šarmu uspešnosti; poleg tega se v minulem desetletju ni spreminjal le Berlin, ampak je zaradi svoje gospodarske uspešnosti postala še bolj privlačna vsa Nemčija. Mnogi njeni prebivalci pa nočejo pozabiti niti zgodovine, niti tiste, zaradi katere jih je lahko sram. Ne vsi, a mnogi. Morda je to najpomembnejša lekcija velikodušnosti, ki so je bili deležni.