Tiskane izdaje
Opera je bila, ironično, Satyagraha Philipa Glassa, prenos v živo iz Metropolitanke. Ljudje, ki so prišli čez reko, so vstopali z vnetimi očmi. Solzivec. Ob polnoči, ko sem šla domov, se s Tahrirja, ki je od opere oddaljen komaj kakšnih sto metrov (samo čez most), ni slišalo nic. Dobro, sem si rekla, očitno se je umirilo. Ko sem doma prižgala računalnik, je bilo jasno, da je bil mir čista utvara.
Twitter je bil preplavljen s fotografijami žrtev policijskega nasilja (in tukaj bom uporabila besedo policija in policijsko za vse 'varnostne sile'). Še zdaj mi ni jasno, kako je to mogoče, ampak vsaj trije blogerji in aktivisti so v napadih izgubili oko. Menda je policija dobila navodilo, naj strelja v zgornji del telesa, seveda tudi v glavo.
Zjutraj me je pricakalo sporočilo, naj nikar ne hodim v mesto. Predavanja so odpovedana. Stephanie, ki stanuje na ulici Mohameda Mahmuda, je poročala, da jo je prebudil gost oblak solzivca. In da na ulici streljajo. In da policija meče solzivec na balkone hiš na ulici. Mi smo že tukaj, so rekli levičarji, ostani doma, nevarno je.
Twitter pa je obveščal, da poljske bolnišnice potrebujejo povoje, tablete proti bolečinam, vodo, hrano, kis. Okoli pol desetih nisem vec zdržala in sem se odpravila proti Tahrirju. Na mostu 6. oktober sem si premislila - reva sem, priznam. Skupina fantov, ki je bila prav tako namenjena tja, je ljubeznivo prevzela mojo vrečko, jaz pa sem se poklapano odpravila nazaj na Zamalek.
Okoli poldneva sem poskusila znova. Tokrat se ni bilo česa ustrašiti: ko sva jaz in moja vrečka s potrebščinami okoli enih prišli na trg, je bilo tam relativno mirno. Niti ne znam oceniti, koliko ljudi je bilo tam. Bolnišnice so oskrbovale ranjence, ki jih je bilo še vedno veliko. Vrečka je odšla v bolnišnico, za katero je bilo rečeno, da najbolj potrebuje material, jaz pa sem zaokrožila po trgu.
»Islamista« nisem videla nobenega; samo Egipčane, stare in mlade. Obrite in neobrite moške. Zakrite in razoglave zenske. Družine z majhnimi otroki. Dve skupini mladih deklet, s šolskimi knjigami v rokah. Ljudi, ki so pozivali feldmaršala Huseina el-Tantavija, naj odstopi. In odpelje celotno vodstvo s seboj.
Notranji minister je medtem izjavljal,da se na demonstrante ni spravila vojska, ampak civilisti. Tantavi je grozil, da bodo volitve prestavljene. Nekaj levičarskih strank je prekinilo kampanje. Salafisti pa ne - salafisti so se sinoči umaknili s trga, ker se morajo pripraviti na volitve. Mladenič, ki me je nagovoril in mi začel razlagati, kaj se dogaja, se je tako zelo bal, da sem kupila uradno pojasnilo, da protestirajo islamisti in da je vojska edina, ki lahko reši Egipt, da mi je pokazal svojo strankarsko izkaznico, bil je vafdist. (Sem se zelo trudila, da sem držala jezik za zobmi in molčala o tem, kako se je Vafd kompromitiral, ker je v svoje vrste sprejel nekdanje člane Mubarakove stranke.) Trg je bil miren.
Ko sem prišla čez most nazaj na Zamalek, je bilo, kakor da se v mestu nič ne dogaja. Otroci so se vračali iz šole, promet je bil gost, utrip normalen. Kaj poroča državna televizija, ne vem. Ne bi šla stavit ledvice, ampak skoraj zagotovo straši državljane, ki živijo daleč proč od nemirov in si tako zagotavlja glasove na volitvah - ali pa jih s tem zagotavlja islamistom, tega ta trenutek ni mogoče vedeti. Če volitve sploh bodo; če bodo prestavljene, utegne to vojsko začasno še bolj utrditi na položaju. Vojska hoče oblast - in to, kako si jo je hotela zagotoviti za čas vsaj do leta 2013, je pognalo ljudi na cesto. In odločeni so, da bodo prihajali vsak petek, teden za tednom, dokler se vojska končno ne pobere z oblasti.
Ko sem ob treh prižgala računalnik, so na Tahrirju spet metali solzivec.
11:00 − Nisem prišla do Tahrirja, ker sem prevelika reva. Na mostu sem nekim fantom dala vrečko z vodo, kisom, tuno in piškoti in prišla domov. Niti tako blizu nisem prišla, da bi me pekle oči.
Nameravala sem iti do prijateljice, ki stanuje na ulici Mohamed Mahmud, kjer je trenutno najhuje, pa so mi vsi, ki sem jih srečala na poti, rekli, naj raje ne hodim, ker sem bila sama. Bomo videli, če bo popoldne kaj bolje in ali bo šel kdo z mano.
Petkove demonstracije so bile čisto mirne. Na začetku sem šla mimo in ko sem se zvečer s taksijem peljala domov, ni bilo nobenih problemov. Skoraj bi si upala staviti, da je kriv SCAF ali provokatorji in ne aktivisti. Tantavi že grozi, da bo prestavil volitve. Očitno ne razume, da bo čez en teden isto. In čez dva tedna isto. Dokler ne bo odšel.
