Tiskane izdaje
Francozi zelo radi razpredajo o politiki, vsaj tik pred drugim krogom volitev se zdi, da bi marsikdo rad intimno strl še zadnje politične orehe. Naj bo voznik regionalnega vlaka z Azurne obale, ki zadnjih pet let redno zahaja v Istro, naključni sogovornik na letalu za Pariz, aktivistka iz organizacije SOS Racisme, član socialistične stranke ali pa pariški neznanci za točilnim pultom, ki svojih političnih prepričanj in predvsem ne pogleda na nedavni televizijski dvoboj ne skrivajo pred drugimi gosti. Strasti je veliko: zaznati je antisarkozijevsko odločnost, da bo Hollandu, čigar drža je zmeraj boljša in zmeraj bolj predsedniška, vendarle uspelo.
»Jaz, kot predsednik države bom ..., jaz, kot predsednik Francije bom ..., jaz, kot predsednik bom ...«
Čeprav izkušnje iz leta 2002 in tudi pet pet pozneje svarijo, da se levica ne bi smela prehitro veseliti. Kanček negotovosti je zagotovo občutiti, jasno, da jo je: kljub (za socialista) ves čas spodbudnim izidom raziskav javnega mmenja.
Sedež socialistične stranke na ulici Solférino nedaleč od Musée d'Orsay je ves v znamenju Hollandovih takojšnjih sprememb (fotografija kaže, kako je bil videti v četrtek zvečer). V nedeljo bodo tik ob njem postavili velikanski zaslon, kamor že zdaj vabijo vse privržence, naj pridejo spremljat večerni razplet predsedniških volitev.
Sinoči si je lučaj stran, vis-à-vis čez cesto, v spalni vreči postlal neki brezdomec: kakor da bi čakal, da bo po 6. maju, ki mu neredko pripisujejo zgodovinsko vrednost, med prvimi sedel na socialistični vlak obljubljene nove socialne politike. Ali pa: morda še tik pred zdajci na svoj način testira, koliko je politikom mar za malega človeka z družbenega obrobja.
