Tone Hočevar, Rim
Rim − Za najslavnejšim obzidjem v Evropi, okrog Vatikana, brbota. Čutiti je vrenje, ki ga vsak dan sproti prekrijejo, prikrijejo, zanikajo ali že kaj. Brbotanje pa ne jenja.
Kupolo na baziliki svetega Petra je spet pobelil sneg. Že drugič v enem tednu. Sneg v Rimu pade samo tedaj, ko papež umre, se radi norčujejo Rimljani. Mislijo pa na redkost pojava, ne ravno na papeža. Letos sneži prvič po 27 letih, prej se je nazadnje zgodilo leta 1956.
In čeprav je sneg, ki ga nihče ne zna prav skidati, saj ni lopat in se pojava najraje lotijo s curki vode, ki potem zmrzne in ustvari drsalnico, je razločno slišati brbotanje.
Vsepovsod nekaj vre, novice in govorice skačejo čez obzidje, skozi vsako špranjo se splazijo, oplajajo se z novimi govoricami. Čeznje letijo zanikanja, izjave o blodnjah ljudi, ki jim pride na um že pomisliti, kaj šele govoriti o morebitni neslogi za obzidjem. O pripravah na nove volitve papeža, o tem, da je papežev prvi pribočnik izgubil kompas in moč, da so iz omar papeške banke spet skočili okostnjaki.
Vsako zanikanje novic in govoric sproži nov sum, saj je že dolgo jasno, da velja v Vatikanu in okrog njega (podobno kot okrog drugih vladarskih palač po svetu) resnico iskati tam, kjer možje v škrlatnem in njihovi oprode trdijo, da je ni.
Prav zato, ker je najbrž res, kar trdijo, da je laž, so brbotanje tudi sprožili. Sami, ne kdo drug iz njim morda sovražne okolice. Valu govoric je namreč uspelo, da je pred javnostjo preglasil resno, vsaj na videz prelomno in usodno razpravo o nesnagi, kriminalu, o vnebovpijočih zločinih, ki so povzročili, da se za obzidjem praznijo blagajne, ljudje po svetu pa jih zaradi svinjarij nočejo ali pa zaradi revščine ne morejo več polniti.
Nemci iz münchenske škofije so plačali, na jezuitski univerzi Gregoriana v Rimu so organizirali, za vatikanskim obzidjem pa dirigirali prvo resno in skoraj javno srečanje o pedofilskih zločinih duhovnikov v zadnjih letih. Odkar se je v Ameriki začel val razkritij pedofilije katoliških duhovnikov, ki se je potem razširil na Irsko, Poljsko, v Avstrijo, Avstralijo in drugam, je vse več staršev, ki dovolijo svojim otrokom, da svetu povedo, kaj se jim je zgodilo. Take izpovedi niso lahke, literatura pove, da tudi odrasle ženske stežka priznajo, da so bile posiljene. Tudi starše, pravijo, marsikdaj peče vest, ker so poslali otroka k verouku in pomagali zločincu, ki se je skrival pod sutano.
V Rimu na Gregoriani so na svetovnem vrhu o duhovniških spolnih zlorabah otrok obravnavali 4000 primerov, ki so se zgodili v zadnjem desetletju in so bili tudi prijavljeni. Vsaj vrh ledene gore se je pokazal, koliko ledu je spodaj, pa ni jasno še nikomur. Pripeljali so eno samo pričo, starejšo gospo Mary Collins, ki jo je duhovnik posilil, ko je imela 13 let. Združenja žrtev zlorab so protestirala, ker jim niso dovolili sodelovati in povedati svoje resnice. Tudi o zločinih, ki so se zgodili pred kratkim ali pa se dogajajo zdaj.
Izjemno pomembno je, so na koncu ugotovili udeleženci, da so zločinom tokrat rekli zločini in da so se opredelili za zaščito posiljenih otrok, ne zgolj za reševanje duš posiljevalcev, kakor je bilo v navadi desetletja in stoletja.
Smernice za to, da so ladjo obrnili v drugo smer in glasno spregovorili o kriminalu za vrati župnij in škofij, je dal papež Ratzinger. Dolgo so ga obtoževali, da je tudi sam kriv, češ da bi moral spregovoriti prej. Zdaj ga marsikdo hvali, ker je doslej vendarle največ prispeval k resnici in k obračunu z zločinci, ki jih je menda na tisoče.
Papež Benedikt XVI. je – tako ali drugače – vir vsega brbotanja, ki ga je čutiti za obzidjem. Zdajle v soboto, ko pišem pisemce, imam pred seboj italijanske časnike. Po koncu svetovnega vrha o spolnih zlorabah duhovnikov je komaj kje zaslediti kakšno novico o pedofilih. Eden izmed časnikov z velikimi črkami na prvi strani piše, da v Vatikanu divja vojna, drugi se sprašuje, kdo hoče ubiti papeža. Oba časnika sta iz Berlusconijeve brigade, ta pa je zamerila cerkvenim očetom, ker so Vitezu po dolgih letih sožitja pokazali hrbet. Tretji časnik ugiba, ali papež umira, četrti, katoliški, zanika vse govorice, ne zna pa povedati, kaj je res, kaj se plete in zakaj je slišati toliko brbotanja.
Besedičenje o tem, da se papeževanje Wojtylovega naslednika Ratzingerja, o katerem je veljalo splošno mnenje, da je izbran za prehodno obdobje, preden bodo oblast spet prevzeli Italijani, izteka, se je pojavilo že pred nekaj meseci. Čisto počasi, po kapljicah, so mojstri propagande, ki so izvirno doma za obzidjem, širili novice o papeževem slabem zdravju, o tem, da »morda ne bo več dolgo«.
Bombo so vrgli prav med svetovnim vrhom o pedofiliji, ki ga je hotel izpeljati stari nemški papež. Papeža bodo ubili, še letos, je bilo zapisano v čudnem pismu, ki ga je kolumbijski kardinal Castrillon izročil papežu. Vse skupaj so blodnje, je zapisal uradni Vatikan. Potem se je izkazalo, da niso blodnje, ampak kaj hujšega. Mogoče ne ravno vojna, spopad, katerega cilj je vrhovna oblast, pa prav gotovo.
Film o dogodkih, ki so se zvrstili pred pismom, se zavrti kar sam. Z ene strani palač za obzidjem je priletela ocena, da je papežev državni tajnik kardinal Bertone izgubil kompas in tudi vpliva na institucijo naj ne bi več imel. Potem je bil s hitro pošto odposlan za nuncija v Ameriko monsinjor Viganò, visoki funkcionar papeške države, ki je malo prej nemočno priznal, da ne obvlada razmer, in razodel, da je papeška banka v resnici pralnica denarja.
Naposled je prišlo na dan tudi pismo o atentatu na papeža in o tem, da bo katoliško občestvo že letos dobilo novega svetega očeta. Prišepetovalci izza obzidja pravijo, da je to velika raca, ki prikriva resnico, razkriva pa bistvo. Papež je star, ugibajo, da tudi hudo bolan. Mogočniki v škrlatnem se že prerivajo pred vrati.
Za svetovni vrh o pedofiliji je bil skrajni čas, pravijo. Čiščenje pedofilskega hleva ima toliko nasprotnikov, da se ga po Ratzingerju morda nihče ne bi bil pripravljen lotiti.
Vojna, konec sveta? Kje pa! Samo brbotanje. Svet za obzidjem je preživel že nešteto takih in podobnih vojn, pa ga ni bilo konec.