Pismo iz Rima: Vse je posvetno in minljivo

Rim − V Rimu smo zadnje čase že mislili, da se svet podira, da sta že obe državi v mestu načeti od potresov. Vsaka novica, tudi tiste najbolj obrobne, je pomenila nov alarm. Pa ni tako hudo, da bi bilo Rima in sveta konec. Le to bodo morali priznati v večnem Rimu, ki se ima za svetega, za nadaljevalca antičnega rimskega imperija, da je vse posvetno in minljivo.

Novinarji smo kar hlastali za novicami, ki so curljale izza vatikanskega obzidja. Pol leta je trajalo, zavrelo je šele zadnje tedne, ko so grešne kozle iskali in jih po senci tepli, najbrž zato, da bi kaj drugega ali koga drugega varno skrili.

Posvetni del mesta onkraj Tibere si je v jeku hajke za kot sveže žemljice vročimi cerkvenimi novicami kar malo oddahnil, več dni nihče ni bezal vanj in v njegovo neučinkovitost, skrito za lepimi besedami in gromkimi obljubami. Mario Monti, ki je simbol reševanja posvetne Italije, je moral prav v času premirja priznati, da ga mediji, tisti najodmevnejši, pravzaprav ne marajo več, mogočni delodajalci, ki navsezadnje vedno določajo ritem in postavljajo meje možnega in spremenljivega, pa so mu tudi obrnili hrbet.

Po grški poti?

Tako je ves Rim, obe državi in obe občestvi, priveslal do konca tega tedna, ko so na eni in na drugi strani utrujeni spoznali, da bo mogoče treba reči bobu bob. Mogoče ne še danes in ta teden, nikakor pa drugače ne bo šlo. Na posvetni strani je Montijev klic vpijočega v puščavi pripeljal do spoznanja, da bo profesorju vendarle treba dovoliti kakšno resnično reformo, sicer bo šla Italija po grški poti v brezno.

Na vsaj navidezno sveti in večni cerkveni strani je »eden izmed najvišjih predstavnikov« opomnil, da za obzidjem »vendar nismo mumije, različni pogledi in različne ocene so nekaj normalnega, to ni nobena tragedija, to je samo znak vitalnosti«. Avtor teh preudarnih besed ne bo imenovan, citiral pa ga je akademik Rafael Navarro-Valls, njegov brat Joaquin je bil desetletja papeški glasnik v prejšnjem obdobju.

Do trenutka, ko bodo vsi doumeli, da gre za vitalnost in da so spopadi v vrhovih nekaj normalnega, bo najbrž minilo še nekaj časa, na koncu se bodo stvari umirile in se vrnile v stare struge. Tako se je dogajalo prav gotovo že velikokrat, le da nekoč ni bilo današnje hitre tehnike, ki v trenutku stori, za kar so prej porabili dneve in leta. Nekoč je bilo tudi sicer marsikaj drugače. Vittorio Messori, katoliški pisatelj, tisti, ki je knjige pisal tudi štiriročno, skupaj s papežem Janezom Pavlom II., je bil pred dnevi prav neusmiljen. Dandanes so semenišča zaprta ali napol prazna, institucijo vodijo povprečneži, od katerih kaj več od tega, kar imamo, ni mogoče pričakovati, pravi.

Ker zdaj novice potujejo neznansko hitro, hitrejše so že od misli in treznih ocen, se je v Rimu zadnje čase kar treslo. Dogajale so se človeške drame, nekoč nedotakljivi so na glas povedali, da se bojijo za svoje življenje. Drug čez drugega so govorili visoki prelati, pa se spet pojavljali pred ljudmi kot stari prijatelji. Novinarji smo goltali debele cmoke, včasih verjeli kakšni raci, ki so jo vrgli čez zid, drugič dvomili tudi o kakšni resni oceni. Tako daleč je že prišlo, da na koncu še sami sebi nismo več popolnoma verjeli.

Na trdna tla in k novemu razmišljanju nas je ta konec tega tedna spet postavil še ne tako davno tega hvaljeni in spoštovani bančni strokovnjak Ettore Gotti Tedeschi, do pred nekaj dnevi »božji bankir«. Papež ga je postavil na najvišje mesto Instituta za religiozna dela (tako za obzidjem v celofan in pajčolan zavijajo banalna imena bančnih ustanov) zato, da bi tej ustanovi vrnil dobro ime, prej pa v njej naredil red.

Gottija Tedeschija so odstavili kot nesposobnega, nezanesljivega, neprimernega, nič mu ni pomagalo, da ga je pripeljal sam papež. Rimska kurija je mogočna, vsemogočna ustanova, tudi sedanji papež je ni mogel reformirati. Kakor Mario Monti na drugi strani ne zmore reformirati Italije, kjer vse ostaja dogovorno in kupljivo po starih manirah demokrščanskih desetletij.

Preiskave pri 
»božjem bankirju«

Ob Ettoru Gottiju Tedeschiju, ki ga stroka ceni, tudi v Cerkvi pa so ga imeli desetletja zelo za svojega, se dogaja, da si skačeta v lase levi in desni breg Tibere, laična in cerkvena država, kajti kot ponavadi v takih primerih gre za denar, ki je sveta vladar.

Tožilci in sodniki iz posvetne države so se vtaknili v denarne posle druge strani. Pri grobo odstavljenem »božjem bankirju« so opravili hišno preiskavo, našli so dokumente, namenjene trem naslovom, enemu novinarju, enemu odvetniku in papeškemu osebnemu tajniku.

Po elektronski pošti sem tudi jaz dobil pisemce Gottijevega odvetnika, da so dokumentacijo iz stanovanja vzeli samovoljno, Gotti Tedeschi ni ničesar izročil prostovoljno.

Potem so sledila preštevilna vprašanja in prišli so tudi odgovori. Ettore Gotti Tedeschi je dokumentacijo, ki pove skoraj vse o ozadjih, pripravil zato, ker se je zbal za življenje. Imenitno je potekalo njegovo delo v vatikanski banki, pravi, dokler ni povprašal, čigava so na bančnih računih za duhovniškimi imeni skrita imena italijanskih politikov, kateri so mafijskimi botri, ki imajo velikanske številke skrite na računih revnih navideznih lastnikov. Takrat je bilo sodelovanja in prijaznosti konec. Gotti Tedeschi je za zdaj preživel. Med zadnjim podobnim škandalom so preštevali mrtve.

Božji bankir, ki so ga tako neprijazno nagnali, je vrgel na svet za obzidjem veliko bolj temno in dolgo senco od vseh drugih zgodbic iz nadaljevanke, imenovane Vatileaks, ki traja že pol leta.

Vihar se bo nekega lepega dne, morda tudi prej, polegel. Slišati je, tudi tokrat iz zelo zanesljivih virov, da se ne bo zgodilo nič pretresljivega. Tudi kardinal Tarcisio Bertone, junak večine vatileaksovih zgodbic, bo s papežem Benediktom XVI. menda dočakal konec mandata, nihče ga ne bo zamenjal, ker bi to samo pokazalo na resničnost izza obzidja pobeglih dokumentov. Pokazalo se bo, da je res, kar pravi »neimenovani vir na najvišji ravni«, da ljudje za obzidjem niso mumije, tudi spori med njimi so samo človeški.

Čisto ob robu, kakor v posmeh zgodbam z naslovnih strani, se je izza obzidja pojavila novica, da bo novi papež kanadski kardinal Marc Ouellet. Star je 68 let. Ni Italijan, italijanski kardinali so med seboj sprti, da bolj ne bi mogli biti. Ni Evropejec, Evropejci so preveč zagledani sami vase in svojo vzvišenost. Primeren je za Afriko, Latinsko Ameriko, Azijo in seveda za svojo Severno Ameriko, tudi za ZDA. Gre samo za raco? Mogoče. Se lahko ta napoved uresniči? Tudi mogoče.