Pismo iz Zagreba: srečnež na začasnem delu v tujini

Hrvaškega Apoksiomena mnogi uvrščajo na vrh lestvice najsrečnejših Hrvatov.

Objavljeno
16. december 2012 11.45
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb
Zagreb – Hrvaški ljubitelji glasne glasbe so si oddahnili. Vlada je namreč predlagala spremembe zakona o prekrških, v tem okviru pa tudi predvidela kategorijo »nepomembnega prekrška«, in sicer je to takšen, ki nikogar ne ogroža niti posebej ne škoduje drugim državljanom – na primer poslušanje glasne glasbe.

»Državljane nameravamo spodbuditi k plačevanju kazni, pri čemer pa ni najpomembnejše polnjenje proračuna, temveč korekcija njihovega vedenja,« je dejal pravosodni minister Orsat Miljenić. Napovedal je tudi možnost dogovora pred postopkom. Za primer je navedel, da tisti, ki rišejo grafite, ne bodo šli pred sodnika za prekrške, če bodo dejanje priznali in sami popravili škodo na objektih. Minister je tudi dejal, da bodo odpravili nadomestne zaporne kazni za tiste, ki nočejo ali ne morejo plačati manjših denarnih kazni (do 270 evrov). Namesto tega bodo opravljali družbenokoristna dela.

Ker so Hrvati neredni plačniki, izterjava kazni pa še kar močno šepa, vlada predlaga številne »ugodnosti« za storilce prekrškov, od te, da se jim bo s takojšnjim plačilom kazen znižala za polovico, če jo bodo plačali v predvidenem roku, pa bodo morali v državni proračun nakazati zgolj dve tretjini kazenske vsote.

Nobena skrivnost ni, da je eden osrednjih ciljev sprememb hitrejši, cenejši in učinkovitejši zakon, s katerim bodo zmanjšali število sodnih zaostankov, na katere se tudi nanaša ena ključnih pripomb EU v okviru izvajanja pravosodnih reform na Hrvaškem. Do konca avgusta letos je bilo namreč na tamkajšnjih sodiščih več kot 842.000 nerešenih primerov, od tega dobrih 256.000 zaradi prekrškov.

Nasmehov, izrisanih na licih državljanov, zaradi vladnih napovedi, ne manjka.

Na svoj način je srečen tudi 45-letni poštar Franjo Požgaj iz ene od hrvaških vasi blizu Karlovca. Doslej je namreč razbil kar 35 vozil, vse v prometnih nesrečah; med njimi celo en traktor, so zabeležili hrvaški časniki. »Skrivnost« njegovega »rekorda« je alkohol. To prizna tudi sam, saj je potrdil, da je bil v vseh 35 primerih le dvakrat – trezen. Prvič, ko je bil star 16 let in je razbil bratov avto; v bolnišnici je bil le enkrat, pa še to, kot sam pravi, zaradi lažjih poškodb. Tisti, ki ga poznajo, še vedno pravijo, da je najboljši poštar daleč naokoli, nadeli so mu ime lokalni Schumacher pa tudi Pancho Villa. Zakaj, vedo le sami!

Pretirane sreče pa ni imelo 21 ljudi, ki so jih policisti prijeli zaradi suma kraje goriva iz Ininih cevovodov na območju Ivanič Grada. Zagrebška policija je namreč potrdila, da so na Hrvaškem v zadnjem času zaznali precejšnje povečanje števila tatvin goriva iz cevovodov naftne družbe Ine. Policija je zaradi takšnih kraj na območju Ivanić Grada letos vložila 44 ovadb. Tudi iz Ine so prišla uradna opozorila, da je letos občutno več ilegalnih priključkov na njihove cevovode. Dodajajo, da imajo poleg neposredne škode zaradi kraje goriva in poškodovane infrastrukture škodo tudi zaradi ustavitve proizvodnje na naftnih in plinskih poljih pri Ivanić Gradu. Nazadnje je hrvaška policija prijela skupino tatov, ki so imeli tank s približno 7000 litri nizkooktanskega bencina.

Policisti so predstavili »recept«, po katerem delujejo bencinski tatovi. Ti najprej izkopljejo jamo, veliko kvadratni meter in globoko do 2,5 metra, da dosežejo cevovode. Nato preluknjajo cev in pretočijo naftne derivate v sodčke. Tatovi to počnejo daleč od naselij, ponavadi v gozdičkih ali na podobnih skritih krajih. In potem? Če vemo, da je cena litra goriva na črnem trgu med tremi in petimi kunami (med 40 in 67 centi), kar je več kot dvakrat manj od cen na črpalkah, je odgovor na dlani, pravijo policisti. Tisti, ki so že kupili poceni bencin, so najbrž srečni in zadovoljni, saj so privarčevali, tisti, ki so jih pri krajah ali trgovanju z ukradenim bencinom ujeli, malo manj ... A je pač tako!

Bronasti On in oljnata Ona

Pred trinajstimi leti so potapljači na površje dvignili Apoksiomena, grški kip, kakršni so nekoč krasili svetišča in športna tekmovališča. Menda je bil del tovora rimske ladje, ki je plula proti severu. Ker na kraju najdbe ni bilo nobenih njenih ostankov, je kip najbrž padel v morje, ko so se v viharju potrgale sidrne vrvi, ali pa ga je čez krov vrgla posadka, da bi v stiski zmanjšala težo ladje. Tam spodaj, na morskem dnu pri otočku Vele Orjule, jugovzhodno od Lošinja, je bil dobrih dva tisoč let. Dviganje 300 kilogramov težkega in 192 centimetrov visokega mladeniča, zdaj poimenovanega hrvaški Apoksiomen, je bilo izredno zahtevna operacija. Vendar je to že druga zgodba.

Dejstvo je namreč, da »bronasti mladenič« zdaj, kot svojevrstni državljan na začasnem delu v tujini, potuje po svetu, se pusti razkazovati in se ima – fajn. Zanj skrbijo kot za nobenega drugega Hrvata, deležen je časti, pogledov od zgoraj in spodaj, zavarovalnina zanj znaša približno 30 milijonov evrov; posamezne premije na razstavah pa okoli 30.000 evrov. Zdaj je hrvaški Apoksiomen v pariškem Louvru, v tistem delu, v katerem je tudi slovita z oljnimi barvami na les naslikana Mona Liza. Z njo se bo družil do februarja prihodnje leto. Zaradi tega celodnevnega in zlasti celonočnega druženja mu številni zavidajo in ga tudi uvrščajo na vrh lestvice najsrečnejših Hrvatov.