Tiskane izdaje
Pariz – Predvolilne vročice je konec, Francozi so včeraj v drugem krogu predsedniških volitev dobili sedmega predsednika Pete republike: socialista Françoisa Hollanda. Podprlo ga je okrog 52 odstotkov volivcev, medtem ko se je odhajajoči Nicolas Sarkozy moral zadovoljiti z 48-odstotno naklonjenostjo.
Z visoko volilno udeležbo – na volišča je prišlo okrog 80 odstotkov 46-milijonskega volilnega telesa – so pokazali, da jim je mar za prihodnost. Včerajšnji uspeh levice in močan čustveni odziv množic nanj potrjuje močno antisarkozijevsko razpoloženje, na katero so nenehno kazale tudi raziskave javnega mnenja. Po drugi strani so se zelo čustveno odzvali tudi privrženci poraženega Nicolasa Sarkozyja.
Zdaj, ko je jasno, da bo francoske vajeti prevzel 57-letni Hollande, vodja socialistične stranke v obdobju 1997–2008, naj bi Francija, kakor je obljubljal s svojim predvolilnim sloganom, nemudoma krenila na pot sprememb. Tako se je že sinoči, kakor so napovedali v njegovem taboru, z Angelo Merkel želel pogovarjati o Evropi.
In kakšna je Francija, ki čaka Hollanda? Po ekonomistu Jacquesu Attaliju, enem najvplivnejših intelektualcev sveta (Foreign Policy Magazine) in svetovalcu nekdanjega predsednika Françoisa Mitterranda, čakajo nanj tri Francije. Prva je hitra, obetavna in bogata, ki se je prebila do znanja in povezav in bo odšla na tuje, če reforme ne bodo dovolj nagle in sodobno ubrane z njenimi interesi. Druga je trdna Francija, dobro zasidrana v družbi, ki bo hotela vsaj enako prihodnost zagotoviti svojim naslednikom, zato ne bo pristajala na spremembe, ki bi lahko ogrozile njihovo varnost.
Tretja Francija se meri v čedalje več milijonih ljudi, ki nimajo nikakršnih družbenih povezav in možnosti za vzpon, spogledujejo se z revščino ali so se pogreznili vanjo. Hollande lahko v težkih časih globalne družbene transformacije pričakuje neprijetne boje: politične, finančne, gospodarske, evropske, socialne, ekološke. V roke jemlje državo, katere prebivalci so resda še vedno med najbogatejšimi zemljani, državo, ki je pomembna vojaška jedrska sila in motor Evrope, in vendar živi v njej že osem milijonov revežev, več kot štiri milijone brezposelnih, javni dolg pa se približuje 90 odstotkom BDP, kar pomeni 1800 milijard evrov ali 25.000 evrov na prebivalca... Poslanstvo, ki si ga je oprtal Hollande, je torej zahtevno, pričakovanja ljudi so velika – ne le za Francijo, tudi za Evropo in svet.
Sinoči na levici niso razmišljali o skrbeh, ampak so slavili. Čeprav niso bili v nobenem taboru vnaprej prepričani, da bodo odpirali šampanjec, kajti razlika med Hollandom in skoraj večno drugim Sarkozyjem se je na koncu kampanje tesno zmanjšala, sta se obe strani vnaprej pripravili na slavje: socialisti sprva na ulici Solférino, kjer je sedež stranke, in pozneje na Place de la Bastille, kjer se jim je pridružil Hollande, ki se je sicer zmage razveselil v domačem Tullu. Desnica, ki je razplet prav emocionalno spremljala v Maison de la Mutualité v Latinski četrti, je bila v primeru srečnega razpleta namenjena zavzeti Place de la Concorde, trg močne simbolne vrednosti.
