Po volitvah: tretji človek bi sprožil institucionalno vojno v EU

Kaotični radikalci in evroskeptiki utegnejo zaplesti odločanje glede prihodnjega vodstva Unije.

Objavljeno
27. maj 2014 00.01
Peter Žerjavič, dopisnik
Peter Žerjavič, dopisnik
Bruselj – Martin Schulz, Jean-Claude Juncker ali tretji človek? To je glavno vprašanje, ki se po evropskih volitvah v pokru za funkcije v EU postavlja glede naslednika Joséja Manuela Barrosa na položaju predsednika evropske komisije.

Njegovo izvolitev evropskemu parlamentu predlagajo voditelji članic, ki morajo po lizbonski pogodbi upoštevati razplet volitev. Kandidat naj bi sicer postal Luksemburžan Jean-Claude Juncker, toda razmere dopuščajo še druge scenarije, po katerih bi se voditelji lahko izognili takemu razpletu. To bi se, denimo, lahko zgodilo, če bi največji skupini, ljudska stranka (EPP) in socialisti, vztrajali pri svojih kandidatih. Britanski premier David Cameron je že nakazal, da ni naklonjen federalistično usmerjenemu Junckerju (kaj šele Schulzu).

Novi parlament bo morda pokazal mišice

»Če bi moral staviti, bi se odločil za napoved, da ne Juncker ne Schulz ne bo postal predsednik evropske komisije. Oba bosta dobila drugi službi,« je ocenil strokovnjak za EU iz bruseljskega možganskega trusta EPC Janis A. Emmanuilidis. To da bi bil sicer udarec demokraciji, saj se je ljudem pred volitvami pripovedovalo, da bo zmagoviti vodilni kandidat liste (»spitzenkandidat«) postal predsednik komisije, toda nasprotovanja Camerona, madžarskega premiera Viktorja Orbána in še nekaj drugih voditeljev Junckerju ali Schulzu bi drugim omogočilo, da se skrijejo za njihovo nasprotovanje.

Drugi del analitikov je prepričan, da si je težko predstavljati, kako bodo voditelji upravičili volivcem drugačno izbiro. Še več: novi evropski parlament bi na začetku mandata utegnil pokazati mišice in v izvolitev ne bo privolil nobenega drugega kandidata. Kot taki se omenjata tudi dve ženski, danska premierka Helle Thorning-Schmidt in voditeljica IMF Christine Lagarde. Ker bodo imenovani še drugi nosilci visokih funkcij v EU (zunanjepolitični predstavnik, vodja evrske skupine, predsednik evropskega sveta), je manevrskega prostora za kravje kupčije veliko.

Res korak k »manj Evrope«?

Analitik Emmanuilidis napoveduje institucionalno bitko med parlamentom in evropskim svetom, ki ga sestavljajo voditelji članic in je odgovoren za določanje glavnih smernic EU. »Vprašanje je, koliko časa bo bitka trajala in ali se iz nje lahko razvije vojna,« je povedal. Večji zapleti bi sicer podaljšali postopke imenovanja predsednika komisije (predvideno za sredino julija) in komisarjev, ki bi morali biti izvoljeni oktobra. Glede na pomembne naloge, ki so pred EU v prihodnjih mesecih in letih, taki zapleti nikakor ne bi bili blagodejni.

Novi parlament bi lahko tudi zahteval, da bi skupaj s članicami in evropsko komisijo pripravil nekakšen program dela, ki bi spominjal na koalicijsko pogodbo na ravni vlad. Pred EU je v bližnji prihodnosti kar nekaj trdih orehov: končanje pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu z ZDA, energetsko povezovanje, poglabljanje območja evra … Negotovo je, koliko bodo okrepljene evroskeptične stranke, skrajni desničarski populisti in radikalna levica lahko zavrli uresničevanje evropskega »dnevnega reda«.

Po prvem scenariju bo njihov vpliv v evropskem parlamentu manjši kot na ravni članic, v katerih se bo širila »britanska bolezen«, odločanje v Bruslju pa bodo zavirali s sklicevanjem na negativno razpoloženje v svoji državi. To bi bil korak k »manj Evrope«. Po drugem scenariju velika koalicija proevropskih zmernih strank ne bo popustila pod pritiskom evroskeptikov in se bo odločila za pozitivno, bolj proevropsko agendo. V takem parlamentu bi bila množica evroskeptičnih poslancev, ki so predvsem proti, glasna, a potisnjena na obrobje in v medsebojne razprtije.

Prva težava zanje je, kako se bodo v parlamentu organizirali. Na obrobju sta poleg radikalne levice doslej bili na desni strani dve njihovi skupini: v evropskih konservativcih in reformistih (ECR) imajo glavno besedo mehki evroskeptiki, kakršni so britanski torijci. Bolj trdi (britanski Ukip Nigela Faraga) so v frakciji Evropa svobode in demokracije. Marine Le Pen s svojo Nacionalno fronto in Stranko svobode Nizozemca Gerta Wildersa načrtuje ustanovitev tretje skupine. A negotovo je še, ali bo dosegla prag: poslanci morajo namreč biti iz najmanj sedmih članic.

Še vedno močni evrofili

Nemška NPD, madžarski Jobbik ali grška Zlata zora so najbrž preveč radikalni, da bi se Le Penova povezala z njimi. Po besedah analitičarke Corine Stratulat iz EPC so desničarski populisti že tako ideološko raznovrstni, organizacijsko nestabilni in šibko povezani. V zadnjem mandatu so enako glasovali le pri polovici odločanj. Njihova slabost je nizka delovna etika (Ukip velja za najbolj leno stranko) in nezanimanje za sodelovanje v zakonodajnih postopkih. Tako bodo sicer vplivali na razprave (denimo o migracijah), a v parlamentu bi prevladoval evrofilski center.