Tiskane izdaje
Ko je nato na srečanju z majhno skupino novinarjev iz Evropske unije – ki ni bilo v nikakršni povezavi z omenjenim sporazumom – predsednik zbornice Giuseppe Izzo dejal, da tajvanske družbe oklevajo z naložbami v evropskih državah, ker si tam želijo drugačen zakon o delu in da delovne navade in sindikalna zaščita Evropejcev ne uživajo zaupanja azijskih »lao-banov« (direktorjev podjetij), pa se mi je zazdelo, da bi lahko bile »delovne počitnice« odlična priložnost za to, da Evropejci spoznajo, kako se živi in koliko se dela na Tajvanu, pa tudi za to, da Tajvanci okusijo slast in grenkobo naše celine.
»Ne obstaja enotna evropska politika o delu,« je Izzo obrazložil dejstvo, da je Tajvan v države Evropske unije do zdaj vložil komaj slabo milijardo dolarjev. Ko je nato v nasprotju s tem omenil, da se je kljub vsem nerešenim političnim vprašanjem najmanj 200 milijard tajvanskega kapitala preselilo v Kitajsko (kar je uradna številka, neuradno pa prevladuje prepričanje, da je morda celo dvakrat večja), pa je Izzo poudaril, da je poleg skupnega jezika in fizične bližine, prav delovna etika eden bistvenih pogojev, ki povezuje obe obali Tajvanske ožine, hkrati pa tajvanske vlagatelje dodatno oddaljuje od Evrope.
Ponosni na zdravstvo
Ob tem pa Tajvanci niso brez socialnega varstva. Ponosni so na svoje zdravstvo, ki pokriva skorajda celotno prebivalstvo, pa tudi na šolstvo, saj je nepismenih le dva odstotka ljudi. In čeprav se pritožujejo, da se jim plače v zadnjih petih letih niso niti malo povečale, so se njihove družbe kljub vsemu prebile čez ožino in na kitajskih tleh, kjer sta tako delo kot zavarovanje delavcev bistveno cenejša, zaposlile 23 milijonov ljudi, kar je skoraj toliko, kolikor šteje celotno prebivalstvo Tajvana.
Argumenti o tajvanski superiornosti
Mladi, ki začnejo delati v kateri od zasebnih tajvanskih družb, dobijo teden dni dopusta šele po treh letih dela, po sedmih letih delovne dobe pa se jim dopust poveča na dva tedna. Najdaljši dopust, ki si ga lahko zaposleni prisluži šele v poznih letih, je tri tedne, a, kot mi je povedal funkcionar zunanjega ministrstva, to seveda ne pomeni, da delavci ta dopust vedno izkoristijo. Porodniški dopust traja osem tednov... Avstrijski kolega je bil znova silno presenečen, saj je on, ko se mu je pred tremi leti rodila hčerka, dobil šestmesečni dopust. Njegova žena pa je bila na porodniškem dopustu celo leto.
Ne glede na »presenečenja« mojega sopotnika iz ene od najbolj socialnih evropskih držav, pa je Izzo o razmerah na Tajvanu kar nekajkrat govoril kot o tistem, »o čemer lahko Evropejci samo sanjajo«. »Tajvan sodi po kakovosti življenja in napredku med prvih dvajset držav na svetu – moja lepa Italija je na 30. mestu,« pravi Italijan iz Neaplja, ki že 15 let živi v Taipeiju. »Lani so imeli 1,8-odstotno gospodarsko rast, kar je manj od načrtovanih petih odstotkov, še vedno pa izvrstno v razmerah globalnega pešanja rasti. Imajo 4-odstotno brezposelnost, kriminal na ravni 20 kaznivih dejanj na dan, pri tem pa tajvanska policija storilce aretira v enem tednu,« nam v eni sapi našteva Izzo. A tukaj še vedno ni konec seznama argumentov o tajvanski superiornosti. »Z najmanj 14 izdelki so prvi na svetu. In vsakem gospodinjstvu po vsem svetu imajo najmanj štiri predmete, ki so bili izdelani na Tajvanu, čeprav se ljudje tega v glavnem ne zavedajo,« poudarja Izzo in dodaja, da izdelujejo tukaj dele za visoko tehnološke izdelke, ki jih nato na Kitajskem zgolj sestavijo.
Boj za svobodo lastne zvedavosti
Medtem ko je EU v tajvansko industrijo vložila skupno 32 milijard dolarjev, naložbe v obratni smeri že dolgo zaostajajo, čeprav si vodstvo v Taipeiju prizadeva svoje družbe spodbuditi k temu, da bi se podale z azijske celine in si poskušale pridobiti večji del evropske pogače. Blagovna izmenjava, vredna 49 milijard dolarjev, kolikor je znašala v letu 2013, še zdaleč ni dovolj, da bi zadovoljila obojestranske želje. V vseh državah EU bi odprtih rok sprejeli tajvanske vlagatelje – v nekaterih so tudi že pokazali zanimanje za določene projekte s področja zelene energije, biomedicine ali elektronike – vendar pa Tajvanci niso kdove kako prepričani o evropski konkurenčnosti.
»Eden od bistvenih dejavnikov je tudi pritisk, ki ga Kitajska izvaja na evropske države, ko pride do pogajanj o velikih investicijskih projektih,« pravi evropski diplomat, ki noče biti imenovan, ker, kot pravi, EU ne želi biti razsodnica v odnosih med Pekingom in Taipeijem. »Kitajska je v resnici trda, ko gre za tajvansko udeležbo v mednarodnih organizacijah, to pa močno vpliva na prisotnost Tajvana nasploh.« Prav zaradi tega bi se morali Evropejci bojevati za svobodo lastne zvedavosti.
Mladi iz šestih držav EU – Nemčije, Velike Britanije, Irske, Belgije, Madžarske in (od predvčerajšnjim) Slovaške – lahko zdaj na Tajvanu preživijo enoletne »delovne počitnice«, a jih je do zdaj le nekaj deset izkoristilo priložnost, da vidijo, kako se na tem otoku veliko dela in dobro živi. »Tukaj si prav vsak prizadeva vse narediti čim boljše,« pravi Izzo na koncu pogovora. »To imajo v krvi – napredno spremembo.« In znova zavzdihne z neizbežno primerjavo z »našo ljubo Evropo«. Smo v resnici tako apatični?
