Tiskane izdaje
Brodolom ob obali italijanskega otoka Lampedusa, v katerem je prejšnji teden ugasnilo več kot tristo življenj priseljencev, ki so se v upanju na boljši jutri podali na nevarno pot čez Sredozemlje, je znova sprožil glasne razprave o stranpoteh evropske azilne in migracijske politike.
O odnosu Evropejcev do nezakonitih priseljencev, ki na stari celini iščejo zaščito pred vojnim nasiljem, preganjanjem ali ekonomsko brezperspektivnostjo, na tej strani evropskega obzidja – če jim ga sploh uspe prečkati – pa jih prepogosto čakajo zgolj nova ponižanja, priseljenski politiki EU, ki se bolj kot na nudenje zatočišča pomoči potrebnim osredotoča na odvračanje nezaželenih prišlekov, razlogih, ki čez Sredozemlje ženejo nove in nove valove beguncev, in še čem smo se pogovarjali z Berndom Mesovicem, namestnikom direktorja nemške človekoljubne organizacije Pro Asyl, ki se, kot že njeno ime pove, posveča prav problematiki priseljencev in iskalcev azila.
Zadnja tragedija na Lampedusi je pritegnila veliko medijske pozornosti, ki pa je ob tovrstnih dogodkih običajno precej kratke sape. Menite, da bi se tokratni incident lahko izkazal za drugačnega v smislu, da bi pripeljal do konkretnih sprememb glede tega, kako Evropa ravna s nezakonitimi priseljenci?
Kot ste pravilno ugotovili, se ob tokratni tragediji ni zgodilo prvič, da so ljudje, ki so v iskanju zaščite poskušali doseči Evropo, izgubili življenje, na žalost pa tudi ne zadnjič. Pri naši organizaciji pozdravljamo razpravo o nevarnostih evropske azilne in migracijske politike – politike, ki daje prednost varovanju meja pred varovanjem človekovih pravic in pravic beguncev. Za zdaj se zdi, da nobeden od evropskih odločevalcev ni naklonjen korenitim spremembam tega pristopa. Da bi to dosegli na dolgi rok, je zato pomembno, da se civilna družba še naprej angažira z zahtevami po zaščiti in spodobnem ravnanju z begunci.
V zadnjih letih smo priča vzponu protipriseljenskih, skrajno desnih strank v mnogih koncih Evrope. Begunci, pa naj bodo politični ali ekonomski, so v teh kriznih časih deležni še manj naklonjenosti kot doslej. Zakaj se zdi, da smo Evropejci tako nedovzetni za njihovo trpljenje?
Res je, desničarski populizem v Evropi je v vzponu, skrajno desne politične stranke so, splošno gledano, na volitvah in v javnomnenjskih raziskavah deležne večje podpore kot prej. Zdi se, da dramatične socialne in ekonomske razmere v nekaterih članicah EU krepijo privlačnost poenostavljenih razlag, da so zanje krivi tujci, ki jih posledično stigmatizirajo kot grešne kozle.
Toda pri vsakodnevnem delu z begunci in iskalci azila smo priča tudi izjemnim dejanjem solidarnosti in podpore, tudi s strani posameznikov, ki jih je kriza močno prizadela, na primer v Grčiji ali Italiji. Zato je napačno trditi, da smo Evropejci na splošno nedovzetni za trpljenje priseljencev, četudi so desničarska in ksenofobna prepričanja v zadnjem času res precej razširjena. Ponavljam, civilna družba po vsej Evropi je dolžna stopiti v bran zaščiti pravic beguncev in se upreti rasističnim in ksenofobnim nazorom, ki jih širijo desničarski populisti.
Katere so po vašem mnenju ključne pomanjkljivosti evropske priseljenske politike? Kakšne alternative predlagate?
Za Evropsko unijo kot skupnost, utemeljeno na skupni veri v človekove pravice, je sramotno, da morajo ljudje, ki iščejo mednarodno zaščito, najprej postaviti na kocko svoje življenje, da bi sploh lahko zaprosili zanjo. Ključno je torej vprašanje dostopnosti: obstajati morajo varne, zakonite možnosti, da iskalci azila zahtevajo dodelitev zaščite znotraj EU, v nasprotnem primeru bo pravica do azila še naprej zgolj prazna lupina.
Trenutno se mnogi iskalci azila po prihodu v Evropo znajdejo v priporu, kjer vladajo grozljive, nečloveške razmere. Številni so prepuščeni sami sebi, brez zatočišča, brez kakršne koli socialne ali pravne pomoči in brez kakršne koli možnosti zaščite svojih pravic. Včasih se zdi, da članice EU namenoma potiskajo begunce v nevzdržne življenjske razmere, da bi dosegle odvračevalni učinek. Njihovo sporočilo je: »Ne hodite sem, v EU za vas ni prihodnosti!« To je v popolnem nasprotju z razglašanjem Unije za »območje svobode, varnosti in pravičnosti«.
Vsakršna evropska priseljenska in azilna politika, ki si zasluži ta naziv, bi morala najprej zagotoviti spoštovanje človekovih pravic, ki jih predvideva evropska zakonodaja, in uveljaviti primerljive standarde v vseh članicah. Ker nekatere članice zaradi svoje geografske lege sprejmejo več prosilcev za azil kot druge, je treba zagotoviti tudi princip solidarnosti in delitve odgovornosti, kar zahteva temeljito reformo tako imenovanega dublinskega sistema.
Pred dnevi je evropska komisija pozvala k obsežni reševalni operaciji v Sredozemlju, ki bi brez dvoma lahko rešila mnogo življenj. Bi lahko bil to (prvi) korak k evropski priseljenski politiki, ki bi bila bolj kot na preprečevanje pritoka beguncev osredotočena na pomoč tem ljudem?
Predlog evropske komisarke za notranje zadeve Cecilie Malmström je paradoksalen, saj Frontex, ki naj bi izvajal to operacijo, ni agencija za reševanje. Njegov cilj je preprečevanje »nezakonitega priseljevanja«, kar pomeni, da uporaba sil Frontexa priseljence sili v izbiro še bolj nevarnih migracijskih poti. Vse dokler bodo v domovini ogrožena njihova življenja, bodo ti ljudje poskušali najti zaščito drugje. Seveda je potrebno okrepiti zmogljivosti reševalnih agencij v Evropi. Toda dokler ne bodo imeli na voljo varnih in zakonitih možnosti dostopa, bodo iskalci azila prisiljeni v uporabo izjemno tveganih poti, kakršna je tista, ki vodi preko Sredozemskega morja.
Kljub poniževalnim razmeram, slabemu ravnanju in izjemno majhnim možnostim za uresničitev sanj o boljšem življenju tudi po tem, ko jim uspe priti na evropska tla, v EU prihajajo novi in novi valovi beguncev. Zakaj? Je to predvsem posledica pomanjkljivih informacij o destinaciji, kamor so namenjeni, ali enostavno nimajo druge možnosti?
Če pogledate statistiko, boste videli, da večina iskalcev azila v Evropo prihaja iz držav, kakršne so Afganistan, Sirija, Iran, Eritreja in Somalija, kjer sta nasilje in preganjanje zelo resni grožnji. Ljudje, ki se bojijo za svoje življenje in ki v svoji domovini ne vidijo nobene prihodnosti zase in za svoje otroke, bodo poskusili vse, da bi izboljšali svoj položaj, tudi če se morajo za to izpostaviti nevarnosti. Zato politika odvračanja in gradnje zidov ne bo nikoli ustavila priseljevanja.
Pogosto je slišati pozive, da se je treba lotiti tako imenovanih izvornih vzrokov migracij, torej nasilja, preganjanja, lakote in pomanjkanja v regijah, od koder prihajajo begunci. Seveda bi se morala Evropska unija aktivneje lotiti reševanja teh problemov, toda nerealno je pričakovati, da je izvorne vzroke migracij mogoče odpraviti z danes na jutri. Dokler se to ne zgodi, pa se mora Evropa začeti obnašati v skladu s svojimi lastnimi pričakovanji in omogočiti beguncem in iskalcem azila dostop do svojega ozemlja, kjer bodo lahko zaprosili za zaščito in našli nove perspektive za svoje življenje.
