Tiskane izdaje
Hivin Kako se je pridružila observatoriju konec lanskega oktobra. Začela je kot prevajalka, kmalu zatem je postala tiskovna predstavnica organizacije, ki vse od marca 2011, ko so se na sirskih ulicah odvili prvi protesti proti režimu, obvešča javnost o razmerah v državi, ki za tuje novinarje ostaja težko dostopna. »Observatorij je postal osrednji vir informacij o dogajanju v Siriji. Če spremljate različne medije po svetu, vsi citirajo njegova poročila,« je pravila Kakojeva.
Aktivisti observatorija, med katerimi so odvetniki, inženirji, zdravniki - vsega skupaj jih je nekaj več kot 240 - so razpršeni po vsej Siriji. Njihovi britanski kolegi z njimi komunicirajo bodisi prek stacionarne bodisi prek internetne telefonije. »Kdaj se zgodi, da je zveza prekinjena, spet drugič ostanemo brez internetne povezave, a se da,« se je v slušalko zasmejala Hivin Kako. Na spletni strani objavljajo izključno informacije svojih aktivistov. Ti se med sabo ne poznajo, tudi imena, ki jih uporabljajo pri pošiljanju informacij, so izmišljena. »Če bi se razvedelo, kdo so naši aktivisti, bi jih dal režim takoj zapreti.« Doslej je bilo med poročanjem ubitih šest njihovih aktivistov, dva sta zaprta, a njunih imen ne morejo objaviti.
Pred vstajo v Siriji je z observatorijem sodelovalo okoli 50 ljudi. Poročali so o pripornikih, mučenjih, teptanju človekovih pravic. Z revolucijo, je pravila Kakojeva, so morali število aktivistov povečati. »Sodelujejo tudi tisti, ki organizirajo demonstracije. Dogajanje snemajo. Poskušajo priti do bolnišnic in od tam poročati, kaj se dogaja. Vsi skupaj se trudimo, da bi čim temeljiteje vse dokumentirali.«. Upajo namreč, da bo nekega dne začelo delovati mednarodno kazensko sodišče za zločine v Siriji in bodo zbrano gradivo predložili kot dokaze.
Da so informacije bolj kredibilne, imajo na istem območju več aktivistov. »Ko dobimo informacijo enega aktivista, kontaktiramo še drugega. Če se vsebini vsaj v devetdesetih odstotkih ujemata, zgodbo objavimo,« je razložila sirska aktivistka. Čez čas, je dodala, z določenim aktivistom tudi zgradiš zaupanje. »Sporočamo resnico. Doslej tudi režim, ki nas prek državne televizije vseskozi napada, ni mogel dokazati, da naše informacije ne držijo. Kdaj pa kdaj nas napade tudi kdo iz opozicije, češ zakaj objavljamo podatke o ubitih režimskih vojakih, a mi se držimo resnice. Poročamo o teptanju človekovih pravic tako na strani režima kot na strani upornikov,« je nadaljevala Kakojeva in dodala, da sodelujejo tudi s humanitarnima organizacijama Amnesty International (AI) in Human Rights Watch (HRW).
»Delujejo kot tiskovna agencija. Imajo dobro mrežo,« je o SOHR dejal Nadim Huri, namestnik direktorja organizacije HRW za Bližnji vzhod in Afriko. »Ne vem pa, o kakšnem sodelovanju govorijo. Z njimi nimamo podpisane nobene pogodbe in tudi ne rednih sestankov. Kot druge organizacije nam tudi oni pošiljajo svoje informacije. Se pa na poročila iz druge roke ne zanašamo. Kvečjemu jih uporabimo kot namig in jih nato s svojimi viri znotraj Sirije poskušamo potrditi ali ovreči,« je še razložil.
Da ima Sirski observatorij za človekove pravice široko mrežo aktivistov se je strinjal tudi James Lynch iz Amnesty International. Z observatorijem so v stalnem stiku. Kot je dejal, jim njihove informacije pridejo zelo prav. Jih pa tudi oni preverijo pri drugih virih. »Informacije, ki nam jih posredujejo, so zanesljive in uravnotežene,« je zatrdil Lynch.
»Nismo propaganda«
Sirski observatorij za človekove pravice je leta 2006 ustanovil sirski poslovnež Rami Abdurrahman, čigar pravo ime je Osama Sulejman. Kot je razložila njegova prijateljica in sodelavka Hivin Kako, je za aktivista povsem normalno, da uporabi izmišljeno ime. Abdurrahman se je v Veliko Britanijo preselil leta 2000, potem ko je bil v Siriji zaprt zaradi političnega aktivizma. V Coventryju je odprl trgovino z oblačili, ki je po besedah Kakojeve tudi edini finančni vir za delovanje organizacije. »Ne financira nas nobena država, tudi Katar ne, niti nobena korporacija,« je zatrdila aktivistka. »Vsakodnevne stroške gospod Abdurrahman pokrije iz lastnega žepa. Kar potrebujemo, so prenosni računalnik, telefon in internetna povezava. Večino pogovorov tako ali tako opravimo prek skypa.«
Po besedah Kakojeve nihče od njih nima političnih ambicij. »Poskušamo se držati zunaj političnih razprav. Tudi če Asad odide, bo potrebno precej časa, preden bo v Siriji vzpostavljena demokracija. Tudi takrat bo treba še naprej opozarjati na človekove pravice, zato se osredotočamo zgolj na to. Režim pa mora najprej oditi, da se vzpostavi tranzicijska vlada, ki bo razpisala volitve.«
Kakojeva je tudi zavrnila očitke, da je observatorij postal propaganda sirske opozicije. »Zanimajo nas vsi sirski državljani, pozivamo k demokraciji in spremembam in nismo del nobene propagande.Če kdo meni nasprotno, naj to dokaže. Doslej še nihče ni mogel dokazati, da naše informacije ne držijo,« se je jezila aktivistka.
»Edini pravi observatorij«
Avgusta lani je spletno stran z istim imenom - Sirski observatorij za človekove pravice - ustanovil še nekdo. Tudi na njej, kjer je bilo zadnje poročilo o žrtvah v Siriji objavljeno februarja 2012, je mogoče prebrati, da je to edini pravi sirski observatorij.
»Grdo so zlorabili ime naše organizacije,« je dejala Kakojeva, potem ko po večkratnih poskusih iz londonskega observatorija nismo dobili nobenega odgovora. Zakaj pa bi to storili?Kakojeva meni, da je bila to dobra priložnost, saj ima po njeno observatorij veliko kredibilnosti. »Ime organizacije so hoteli izkoristiti za sporočanje svojega političnega pogleda.« Kljub temu Kakojeve niso pretirano vznemirjala vprašanja o rivalski spletni strani, kot jo je sama poimenovala. Da imajo pomembnejše delo, kot pa na primer jih prijaviti, ker so zlorabili ime, je dodala.
»Za nas ni pomembno, kako se organizacija imenuje. Mi sodelujemo z Ramijem, ker ima dobro obveščene vire,« je na vprašanje, če jih je kontaktiral tudi kdo iz druge organizacije, dejal James Lynch iz Amnesty International. Tudi v Human Rights Watch pravijo, da sodelujejo samo z Abdurrahmanovim observatorijem, a jim po besedah Nadima Hurija pravzaprav ni jasno, kdo je avtentičen in kdo ni. Niso nikoli preverili? »Ne zanašamo se na njihove informacije. Dobivamo elektronska sporočila, katerih vsebino pa preverimo s svojimi viri. To je podobno, kot če v časopisu preberem članek o domnevnih posilstvih v neki sirski vasi. Poskušal bom priti do nekoga v Siriji in preveriti informacijo,« je razložil direktor HRW za Bližnji vzhod.
Rivalska spletna stran se je v zadnjih tednih preimenovala, in sicer v Sirska mreža za človekove pravice, čeprav je njihova prejšnja spletna stran še naprej dostopna. Tudi na novi je mogoče prebirati informacije o dogajanju v Siriji. Na vprašanje, zakaj se organizaciji ne združita, je Hivin Kako odgovorila: »Mi smo samostojni. Nočemo se nikomur podrejati in hočemo ostati zunaj političnih razprav. Ti ljudje pa pozivajo k mednarodni intervenciji in uveljavitvi prepovedi letenja nad Sirijo. Jasno izražajo svoja politična prepričanja, medtem ko je naša prioriteta poročati o kršitvah človekovih pravic in dogajanje čim temeljite dokumentirati. Politiko prepuščamo opoziciji in politikom.«
