Poročilo Biti begunec: nevidni, brez dela in doma

Ženeva − Kako živijo nevidni člani naše družbe, nam v zadnjem času razkrivajo zgodbe o položaju migrantskih delavcev in izbrisanih iz neposredne bližine. O življenjskih razmerah tretje skupine nevidnih, v kateri so prosilci za azil, begunci in osebe s subsidiarno obliko zaščite, pa je znanega bolj malo. Snop luči nanje od leta 2005 usmerja poročilo Regionalnega predstavništva Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) za srednjo Evropo.

Poročilo podaja pregled nad razmerami prosilcev za azil, beguncev in oseb brez državljanstva v sedmih srednjeevropskih državah v letu 2010, tudi v Sloveniji. Je plod dela raziskovalnih skupin, ki so opravljale osebne in skupinske pogovore z osebami z začasnim ali stalnim bivališčem v teh državah ter opazovale razmere, v katerih so živeli.

Vsaka raziskovalna skupina – sestavljali so jih predstavniki vladnih in nevladnih organizacij ter UNHCR – je oblikovala nacionalno poročilo, ki je vključevalo opis izboljšav iz preteklega leta in seznam priporočil za ključna področja, ki jih je treba obravnavati. Skupine so v nekaterih državah opazile, da so imeli prosilci za azil in begunci več informacij o azilnih postopkih in dostopanju do zdravstvenih in drugih storitev. Internet je bil na voljo v več sprejemnih centrih, več je bilo tudi igrišč in organiziranih dejavnosti za otroke. Osebe, ki jim je bila podeljena subsidiarna oblika zaščite, so se lahko v nekaterih državah vključile v integracijske programe ali bivale v nastanitvenih centrih, ki so bili prej namenjeni le nastanitvi beguncev.

Zakonito − nemogoče!

Vendar so še vedno obstajale resne težave. V vseh državah regije jih je največ povzročalo iskanje nastanitve in zaposlitve. Denarne pomoči navadno niso pokrivale tržnih najemnin zasebnih namestitev zunaj sprejemnega centra, neprofitnih stanovanj pa marsikje ni bilo na voljo. V nekaterih krajih je beguncem in osebam s subsidiarno obliko zaščite grozilo brezdomstvo – celo tistim, ki so že več let živeli v srednji Evropi.

V nekaterih državah so se prosilci za azil lahko zaposlili šele po preteku enega leta od dneva, na katerega se je začel azilni postopek. V številnih državah so begunci opravljali začasna dela, ki niso temeljila na zakonitih pogodbah niti niso zagotavljala socialnega in zdravstvenega varstva. »Skoraj nemogoče je najti zakonito zaposlitev, saj je naš vizum mogoče podaljšati le za en mesec,« je povedal Sulambek, mlad moški iz Čečenije, ki je bival v nastanitvenem centru na Češkem.

Kot v zaporu

Čedalje več prosilcev za azil je ostajalo v pridržanju zaradi strožjih ureditev držav, v katerih so zaprosili za azil, ali zaradi pomanjkanja možnosti za nastanitev v odprtih centrih. Po mednarodnih zakonih je pridržanje prosilcev za azil nesprejemljivo, toda na Madžarskem je to postalo pravilo. Tamkajšnji pristojni organi so menili, da je nezakonit prehod madžarske meje upravni prekršek, obenem so pošiljali vse več prosilcev za azil za rešetke, čeprav so ti nemudoma povedali, da bodo zaprosili za azil. Prosilcem se je včasih zdelo, da so jih obravnavali kot zločince. »Nedolžni smo, nobenega zločina nismo zagrešili, zakaj moramo biti v zaporu?« je vprašal Antar Aissa iz Alžirije. Hkrati so si morali prosilci za azil in begunci zaradi pomanjkanja kakovostnih storitev tolmačenja močno prizadevati, da bi jih razumeli v različnih življenjskih razmerah.

Osebe, ki jim je bila podeljena subsidiarna oblika zaščite, so še vedno živele v negotovosti zaradi krajše veljavnosti dovoljenj za prebivanje in omejenega dostopa do storitev. Hkrati so države v regiji osebam, ki so iskale mednarodno zaščito, čedalje pogosteje podeljevale status subsidiarne oblike zaščite kot status begunca, zato je toliko nujnejše izboljšati razmere za to skupino ljudi v regiji, ki je vse številnejša, je eno od priporočil poročila.

Gospodarska kriza je udarila tudi po tej ranljivi skupini. V Romuniji so sprejemni centri omejili uporabo tople vode le na določene ure v dnevu. Prosilci za azil niso imeli dostopa do nekaterih osnovnih zdravstvenih storitev niti možnosti temeljito oprati svojih oblačil. Nekateri sprejemni centri v Bolgariji niso imeli pralnih strojev. Tamkajšnje prosilke za azil so raziskovalnim skupinam povedale, da nimajo hrane za dojenčke. Prhanje s toplo vodo v enem od sprejemnih centrov je bilo omogočeno le med delovnim časom pisarn v centru. Več beguncev je izjavilo, da so leta 2010 izgubili delo zaradi gospodarske krize.

Zvezda telenovele

Del poročila, ki se nanaša na Slovenijo, se dotika življenjskih razmer prosilcev za azil, ki so bili nastanjeni v azilnem domu v Ljubljani, integracijski hiši v Mariboru, centru za tujce v Postojni in zasebnih prebivališčih. Slovenija ima malo oseb s priznanim statusom begunca in drugih upravičencev do mednarodne zaščite. Tudi število prosilcev za azil je majhno – leta 2010 je bilo vloženih le 211 novih prošenj. Ker naša država nima dolge tradicije sprejemanja migrantov iz drugih delov sveta, je integracija preganjanih oseb izziv tako za begunce kot tudi za sprejemne skupnosti, navaja poročilo.

Večina beguncev in upravičencev do mednarodne zaščite je bila zadovoljna z življenjskimi razmerami in priložnostmi za izobraževanje in usposabljanje. Leta 2010 se je obdobje, ko morajo prosilci za azil čakati na vstop v trg dela, skrajšalo z enega leta na devet mesecev. Uvedene so bile žepnine, namenjene pokritju manjših osebnih stroškov. Predstavniki oblasti in lokalne nevladne organizacije so za vsakega posameznika, ki ga je Slovenija sprejela, pripravili osebni integracijski načrt, ki pa bi ga bilo treba izboljšati, da bi se bolje ujemal s potrebami beguncev.

Kljub vsemu pa se nekateri prosilci za azil in begunci niso počutili dobrodošlih. Skrb vzbujajoči so dolgi azilni postopki, saj se prošnje za azil pogosto rešujejo več kot dve leti namesto v zakonsko določenem roku šestih mesecev. Predolgo čakanje lahko negativno vpliva na proces integracije. Pomanjkljive informacije, ki so jih prejemali prosilci za azil med postopkom, so še povečevale težave. »Zakaj potrebujejo toliko časa za sprejetje odločitve – več kot eno leto? Zakaj nas ne obvestijo o razlogih za zamudo? Strašljivo je, da nas pustijo čakati in čakati...« je dejal prosilec za azil iz Irana Mansour Rabini. Tudi pri nas prosilcem za azil v prvih devetih mesecih postopka ni dovoljeno delati, begunci, ki ne morejo najti zaposlitve, pa niso upravičeni do denarnega nadomestila za brezposelnost, saj pred tem niso bili zaposleni. Na voljo ni socialnih ali neprofitnih stanovanj, kljub temu pa je tistim, ki najdejo primerno stanovanje, zagotovljena pomoč pri plačevanju stanarine.

V Sloveniji je razširjena tudi praksa pridržanja prosilcev za azil, medtem ko oblasti odločajo o tem, katera evropska država bo reševala njihovo prošnjo za azil. V Centru za tujce v Postojni moškim ni bilo dovoljeno svobodno gibanje znotraj ustanove in nošenje svojih oblačil. Zaradi takšnih ukrepov so se počutili kot obsojeni kriminalci in ne kot prosilci za azil.

Med zgodbami o večmesečnem, včasih tudi večletnem čakanju na rešitev prošnje za azil in številnih težavah, ki šele sledijo, pa se je našla tudi kakšna zgodba o uspešni integraciji. Štiriletni sin begunke iz Mavretanije, nastanjene v Romuniji, je postal zvezda telenovele Cigansko srce, njegov 43-letni oče pa direktor podjetja za peko kruha.