Tiskane izdaje
Včeraj bi lahko bili priča res pravemu haaškemu spektaklu. Namesto Anteja Gotovine, Mladena Markača in Ivana Čermaka bi pred sodnim svetom na čelu s sodnikom Alphonsom Oriejem stali nekdanji državni poglavar Franjo Tuđman, obrambni minister Gojko Šušak in načelnik generalštaba HV Zvonimir Červenko. Kakšen mesec pred njimi pa bi pred sodnim svetom stal tudi Červenkov predhodnik Janko Bobetko, ki je bil zamenjan tik pred operacijo Nevihta in ga je tožilstvo bremenilo zločinov v operaciji Medački Džep (zaradi te operacije je bil pozneje obsojen general Mirko Norac). Ker pa je big guns skoraj zanesljivega procesa pred haaškim tribunalom za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) rešila smrt, je Ante Gotovina postal »hrvaška številka 1«, ki je bil včeraj obsojen tudi za dejanja, ki so jih zagrešili ali dopuščali pokojniki. In še živeči.
Haaško tožilstvo je politični in vojni vrh Hrvaške iz leta 1995, ko so z bliskovito operacijo Nevihta osvobodili skoraj tretjino zasedenega ozemlja, združilo v zločinsko organizacijo (joint criminal enterprise), ki da je imela poleg legitimnega cilja osvobajanja še drug načrt: etnično čiščenje samooklicane Republike srbske Krajine. Okoli 600 ubitih srbskih civilistov, 22.000 požganih hiš in eksodus okoli 150.000 ljudi (bodisi zaradi operacije bodisi zaradi poziva krajinskih oblasti) je črna bilanca Nevihte in temelj, na katerem je obtožnico gradilo tožilstvo, pa tudi na transkriptih pogovorov državnega vrha tik pred operacijo, v katerih Tuđman dvoumno govori, da je »treba napraviti takšne udarce, da Srbi praktično izginejo«.
Mnogi se zato danes sprašujejo, ali je Gotovina res pravi in legitimni cilj, da se zadosti pravici. Razprave, ali je vedel za zločine in jih glede na svoj formalni položaj v vojni in vojaški hierarhiji ni preprečil ali kaznoval, so neskončne. Zagotovo pa ima deloma prav upokojeni general Antun Tus, ko danes ugotavlja, da so vojni poveljniki svojevrstne žrtve, ker država ni nemudoma kaznovala zločinov. To je sicer osrednja težava, s katero se sooča Gotovina, z njim pa tudi Hrvaška: sojenj zaradi vojnih zločinov ne bi bilo, če bi država s kirurško natančnostjo kaznovala zločince ne le iz operacije Nevihta, temveč tudi iz vojne avanture v BiH in vseh drugih krajev Hrvaške, kjer so bili različni šerifi in enote gospodarji življenja in smrti. Ta posel je namesto države opravil tribunal, Hrvaška pa sramežljivo šele desetletje in več po končani vojni. Enega najbolj razvpitih zločincev Tomislava Merčepa se je pravica dotaknila šele konec lanskega leta, Branimir Glavaš pa je pred leti v domače pravosodne mline padel zgolj zato, ker se je sprl s svojo stranko HDZ.
Ker se je vedelo ali slutilo, da bodo v dvorano haaškega tribunala »povabljeni« velikani osvobodilne vojne, se je sprožila še obsežna podtalna in obveščevalna igra, katere edini cilj je bilo zavarovanje političnega in vojaškega vrha pred ICTY. Od tod do obstrukcije tožilstva in tribunala ni bilo daleč, Gotovinov beg je le delček teh zgodb. Z begom, med katerim je za več let ustavil še hrvaško vključevanje v EU, je mednarodni javnosti poslal precej jasno sporočilo, da mora imeti za skrivanje pred pravico dobre razloge. Markač in Čermak, denimo, sta brez težav odpotovala v Haag. Ne glede na krivdo ali nedolžnost pa v tej zgodbi ne Gotovina ne drugi pravzaprav niso zelo pomembni. Gotovina je pač človek, ki simbolizira največji greh državnih struktur, katerih podrejeni del je bil, torej sistematično prikrivanje in nekaznovanje zločinov.
»Franjo Tuđman ni dovolil, da se kdo dotakne Nevihte. Namesto njega je Haag kasneje obtožil Gotovino. Takratna premiera Nikica Valentić in Zlatko Mateša sta ignorirala trimesečne orgije po nekdanji Krajini. Oba sta danes ugledna državljana. Takratni pravosodni minister Miroslav Šeparović ni mesece storil nič, da bi bili kaznovani zločini. On je zdaj ustavni sodnik. Ivan Jarnjak je bil policijski minister med Nevihto in po njej. Danes je prvi na desni Jadranke Kosor. Lahko bi naštevali v nedogled,« je večer pred sodbo zapisal Indexov komentator. To je torej slika, ki je pripeljala do včerajšnjega dneva. Po tej plati in z današnjega pogleda na preteklost se zdi celo Gotovinov beg nekoliko logičen; morda je takrat že vedel, da bo igrača v rokah velikih.
Na Hrvaškem pa pred sodbo in po njej znova molk o »velikanih« in zločinih, ki niso bili kaznovani in so bili ponekod celo vzpodbujani. Kakor tisti v Varivodah in Gruborih, kjer so pobijali nemočne in nedolžne starce, ki so verjeli pozivom oblasti, naj ostanejo na svojih domovih. Je tukajšnja Cerkev, ki že dneve moli za generale v Haagu, kakšno molitev namenila tudi njim? Seveda ne. Mediji, Cerkev in politiki raje razpravljajo o tem, da se v Haagu sodi Hrvaški in kriminalizira osvobodilna vojna ter izenačuje agresorja in žrtev. Ni pa slišati skoraj nič o tem, koliko domačih krivcev so že našli in kaznovali. Ali pa o znanih besedah nekdanjega predsednika Stjepana Mesića, ki je javnosti večkrat skušal pojasniti, da se z kaznovanjem zločinov brišejo madeži z legitimne operacije in pravične obrambne vojne. Ne razpravlja se (tudi) o žrtvah, temveč zgolj o generalih. Ni besed o zločinski politiki, ki je pripeljala do tega, da je trojica »pokasirala« vse tisto, kar bi morali tisti, ki so pod rušo ali, kot je bilo ugotovljeno, so še danes ugledni državljani.
Tudi zato ni zelo verjetno, da bo včerajšnja obsodba vendarle odprla vrata soočenju z resnico o slavnih političnih in vojaških voditeljih iz turbulentnih vojnih časov. Ali do spoznanja, da včeraj v resnici ni bil obsojen Ante Gotovina s kolegoma, temveč politika. Najbrž je vsa resnica vendarle skrita v preprostem stavku, da je Haag obsodil Gotovino samo zato, ker Hrvaška ni sodila tistim, ki so ubijali, požigali in preganjali. V tem portretu je bilo prav zato še najmanj govora o Gotovini. Zgodba s sodbo je – s prihajajočo vmesno etapo do pravnomočnosti – za posameznika Anteja končana. Za Hrvaško se šele začenja. Tako kot zadnje desetletje, dve. Brez upanja, da bodo madeži kmalu izginili.
Iz Sobotne priloge Dela
