Teptanje človekovih pravic je že zdavnaj postalo nekakšna stalnica vsakdanjega življenja in tudi mednarodnih odnosov. Naključje je hotelo, da svet praznuje mednarodni dan človekovih pravic ravno na dan, ko v Oslu in Stockholmu podeljujejo prestižne Nobelove nagrade. Letošnjo nagrado za mir je dobil predsednik države, ki je vpletena v dve zelo dolgi (in izgubljeni) vojni, v tisto v Afganistanu, ki se vleče že deveto leto, skoraj toliko kot obe dosedanji svetovni vojni skupaj, pa je pred kratkim poslal celo nove okrepitve.
Zaupal jih je generalu Stanleyju McChrystalu, nekdanjemu poveljniku ameriških tajnih (in torej nenadzorovanih) operacij, ki ima na glavi veliko masla. Ena njegovih enot (Task Force 6-26) je prav slovela po zlorabah in mučenjih ujetnikov. Ko je resnica o Abu Graibu - le enem od otočkov v novodobnem arhipelagu tajnih zaporov - vendarle prišla na dan, se je kar 34 McChrystalovih mož znašlo pred disciplinskimi sodišči. Tudi zato je letošnja nagrada za mir neprikrito norčevanje iz mednarodnega dneva človekovih pravic in žlahtne Nobelove dediščine hkrati.
Šved Thomas Hammarberg, komisar Sveta Evrope, pogosto poudarja, da je v zunanji politiki in mednarodnih odnosih odločno premalo človekovih pravic. »Po drugi svetovni vojni smo porabili izjemno veliko časa in naporov za določitev standardov o človekovih pravicah. V Združenih narodih in Svetu Evrope smo sprejeli vrsto konvencij na to temo. Namenjene so bile tudi za krizne razmere in čase. Takrat so pravzaprav najpomembnejše. Vaclav Havel je pred leti dejal, da je življenje tistih, ki so nenehno teptali človekove pravice, postalo po sprejemu tovrstnih konvencij bistveno težje, kot je bilo pred tem. Toda marsikje po svetu niso menili tako. V krizah se namreč vselej pojavijo politični tokovi, ki človekove pravice preprosto ignorirajo,« je komisar Hammarberg potožil v enem od pogovorov.
Najbolj dramatično je v (ne)spoštovanje človekovih pravic zagotovo posegel 11. september. Z nezakonito »vojno proti terorju«, ugrabitvami nedolžnih terorističnih osumljencev, tajnimi zapori in mučenji. Celo lanski ameriški nobelovec za ekonomijo Paul Krugman je Belo hišo javno obtožil, da je brezobzirno poteptala človekove pravice in svoboščine, pri nastajanju katerih je nekoč sama sodelovala. Tovrstno ameriško brezobzirnost je, žal, vsa leta nekritično podpirala tudi slovenska politična elita.
In potem je po človekovih pravicah drastično udarila še gospodarska kriza. Zlasti po pravici do dela in dostojnega življenja. V revščini, ki je še vedno ena najbolj sistematičnih in množičnih oblik kratenja človekovih pravic, je že pred krizo živela najmanj poldruga milijarda ljudi, gospodarski zlom, za katerega so v veliki meri krivi prav ameriški finančni čarovniki, je na rob preživetja pahnil še nekaj sto milijonov duš. Največ v najmanj razvitih državah sveta.
Krize so vselej izjemno učinkovito gojišče za nestrpnost vseh vrst. V krizah znova dobijo moč stereotipi, diskriminacija, sovraštvo do drugačnih. Prav zato človekove pravice nikakor ne bi smele postati razkošje, ki si ga je mogoče privoščiti le, kadar je zunaj lepo vreme. Zanje se je treba še posebno vneto bojevati prav med kriznim treskanjem in grmenjem. Mednarodni dan človekovih pravic je bil zato izjemna priložnost za razmislek, kako naprej. Toda svet je tudi tokrat ni izkoristil. Zdi se, da politične elite zanima le še lastno preživetje.
Iz petkove tiskane izdaje Dela